Sprehod v Vranjo peč
15. 12. 2010
S klikom lahko zgornje slike povečamo.
Več fotografij Vinka Šeška
Na prav mrzel dan smo se dobili najprej na kavici, da smo se na toplem pogovorili o planirani poti v Rajo peč.
Start je bil od gostišča Felicijan v dolino Mirne po levi strani reke in nato čez most do ribogojnice v dolini Vranjega potoka, ki je kraški izvir – izvira iz jame.
Jami pravijo »Raj peč« ali »Raja peč«. Zgodba govori, da je tu živel puščavnik.
Obstaja pa tudi zgodba iz brezna na Druščah (ki bi bila lahko resnična), da so višje na travnikih orali z voli in so se tla pogreznila. Voli s »telegami« so izginili. Kasneje pa so našli jarem v Vranji peči – in sklepali, da obstaja povezava in je Vranji potok kot drugi izvir.
Izvir se uporablja kot vodno zajetje za zaselek Zapuže.
Boštanjska mladina je rada raziskovala jamo. Za njimi so ostali ostanki lestev in ostalih pripomočkov.
Vhod v jamo je zaprt, a je prehoden cca 20 m.
Ko smo se po Vinkovi definiciji spravili na sprehod do jame smo opazili pri opremi Rupar Alojza tudi cepin in čelado?!
Dolina je severna in torej še bolj mrzla kot na sončnih legah. Potok pa je dodal še svoj hlad, ki se vidi še na slikah – meglica nad vodo.
Potok smo morali nekajkrat prečiti – v glavi pa: »se bom kopala?!«
Fotoaparat je bilo kar težko držati pri miru, saj te je brez rokavic hitro zazeblo.
Jama je bila polna vode – to je ugotovil A. Rupar, ki je edini šel čisto do jame. Ostali smo se zadovoljili z zimsko idilo, ki nam je bila dana na ogled.
Vinkova ugotovitev: »Vas sem pripeljem še ob lepem, toplem vremenu!«
Zapisnik sestavila
Nevenka Vahtar
Vido Križnik – kot domačinko – sem povprašala, če ve še kaj o Vranji peči:
Domačini uporabljajo izraz raj peč. Povedala mi je zgodbo o PUŠČAVNIKU. To je bil človek, ki je med drugim tudi pisal pesmi. Živel je v jami, v katero se je spustilo po dvojnih lestvah. Skozi jamo teče potok, ob katerem je bila tudi plaža iz drobnih kamnov. On je imel v steni jame narejeno vdolbino za ležišče in tudi kurišče. Z vaščani je imel dogovor, da zase lahko vzame z njiv, kar potrebuje. Kruh je dobil pri Zajčevi mami (Radenšek), mleko pa pri vaščanih. Bil je ljudski človek – ni bil samotar. Tako je bilo do 1940, ko so vaščane pregnali. Bil je srednjih let. Pristal je v sirotišnici. Da je bil načitan in je pisal pesmi – obstajajo zapiski – sama ne ve, kje je to zapisano. Bil je iz Slovenjgradca – mogoče so tam tudi zapiski. Njegova zgodba, da je postal puščavnik je baje taka:
Bil je logar in se je zaljubil v šefovo hčerko. Ker je oče tej zvezi nasprotoval in jih je našel skupaj, je njega želel ustreliti. Vmes je skočila hčerka in je tako ustrelil njo.
Vido sem prosila, da skuša priti do pesmi, ker misli, da ve, kdo jih ima.
Start je bil od gostišča Felicijan v dolino Mirne po levi strani reke in nato čez most do ribogojnice v dolini Vranjega potoka, ki je kraški izvir – izvira iz jame.
Jami pravijo »Raj peč« ali »Raja peč«. Zgodba govori, da je tu živel puščavnik.
Obstaja pa tudi zgodba iz brezna na Druščah (ki bi bila lahko resnična), da so višje na travnikih orali z voli in so se tla pogreznila. Voli s »telegami« so izginili. Kasneje pa so našli jarem v Vranji peči – in sklepali, da obstaja povezava in je Vranji potok kot drugi izvir.
Izvir se uporablja kot vodno zajetje za zaselek Zapuže.
Boštanjska mladina je rada raziskovala jamo. Za njimi so ostali ostanki lestev in ostalih pripomočkov.
Vhod v jamo je zaprt, a je prehoden cca 20 m.
Ko smo se po Vinkovi definiciji spravili na sprehod do jame smo opazili pri opremi Rupar Alojza tudi cepin in čelado?!
Dolina je severna in torej še bolj mrzla kot na sončnih legah. Potok pa je dodal še svoj hlad, ki se vidi še na slikah – meglica nad vodo.
Potok smo morali nekajkrat prečiti – v glavi pa: »se bom kopala?!«
Fotoaparat je bilo kar težko držati pri miru, saj te je brez rokavic hitro zazeblo.
Jama je bila polna vode – to je ugotovil A. Rupar, ki je edini šel čisto do jame. Ostali smo se zadovoljili z zimsko idilo, ki nam je bila dana na ogled.
Vinkova ugotovitev: »Vas sem pripeljem še ob lepem, toplem vremenu!«
Zapisnik sestavila
Nevenka Vahtar
Vido Križnik – kot domačinko – sem povprašala, če ve še kaj o Vranji peči:
Domačini uporabljajo izraz raj peč. Povedala mi je zgodbo o PUŠČAVNIKU. To je bil človek, ki je med drugim tudi pisal pesmi. Živel je v jami, v katero se je spustilo po dvojnih lestvah. Skozi jamo teče potok, ob katerem je bila tudi plaža iz drobnih kamnov. On je imel v steni jame narejeno vdolbino za ležišče in tudi kurišče. Z vaščani je imel dogovor, da zase lahko vzame z njiv, kar potrebuje. Kruh je dobil pri Zajčevi mami (Radenšek), mleko pa pri vaščanih. Bil je ljudski človek – ni bil samotar. Tako je bilo do 1940, ko so vaščane pregnali. Bil je srednjih let. Pristal je v sirotišnici. Da je bil načitan in je pisal pesmi – obstajajo zapiski – sama ne ve, kje je to zapisano. Bil je iz Slovenjgradca – mogoče so tam tudi zapiski. Njegova zgodba, da je postal puščavnik je baje taka:
Bil je logar in se je zaljubil v šefovo hčerko. Ker je oče tej zvezi nasprotoval in jih je našel skupaj, je njega želel ustreliti. Vmes je skočila hčerka in je tako ustrelil njo.
Vido sem prosila, da skuša priti do pesmi, ker misli, da ve, kdo jih ima.
