Sveti Rok in Lamperče - 19. 12. 2018
Mimo Kopitarne in hiše Nevenke Vilčnik se dvignemo proti Sv Roku, zaokrožimo proti Lamprčam in tam iščemo »novo« pot skozi gozd. malo se razgledamo po Sevnici in pogledamo škotsko govedo in ne veš kdo koga gleda.
Na Vrhu so v gozdu gomile. Nasproti nam prideta Vintarja, ki nas povabita, da se pri njihovih sorodnikih malo pogrejemo in pogostimo.
Nato se spustimo čez Drožanje v Staro Sevnico, kjer le pri Plus-u dogovorjen naš novoletni zaključek. 3 različni meniji – po želji – so že dogovorjeni.
Ob prijetnem klepetu si zaželimo vse dobro za praznike.
Zaključimo cca ob 14 h.
Zapisala Nevenka Vahtar
¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤
Na Vrhu so v gozdu gomile. Nasproti nam prideta Vintarja, ki nas povabita, da se pri njihovih sorodnikih malo pogrejemo in pogostimo.
Nato se spustimo čez Drožanje v Staro Sevnico, kjer le pri Plus-u dogovorjen naš novoletni zaključek. 3 različni meniji – po želji – so že dogovorjeni.
Ob prijetnem klepetu si zaželimo vse dobro za praznike.
Zaključimo cca ob 14 h.
Zapisala Nevenka Vahtar
¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤
Ob devetih se študijski krožek Spoznavanje vrednot v okviru Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica zbira na parkirišču pri rondoju v Šmarju (Sevnica). 14 nas je, štirje se pridružijo na poti in ena na koncu poti.
Mimo Kopitarne korakamo in se po Prvomajski začnemo vzpenjati proti Svetemu Roku. Razgledi proti Sevnici so bolj megleni, s krajšimi postanki sopihamo navkreber. Ko se pot zravna in smo na cesti, si zdravimo grla s Sonjinim izvrstnim šnopčkom in Danielinim slanim pecivom. Med uživanjem pri prigrizku nas zmoti telefon, ker Ivanko skrbi, kje tako dolgo hodimo.
Pri Kozinčevih opazujemo škotsko govedo, mi pa njih, potem pa se nekaj časa držimo novih markacij. Kmalu ugotovimo, da nas vodijo preveč v levo proti Šetenju, zato zavijemo navkreber in se priključimo grebenski poti. Tu nam pridete naproti Ivanka in Dušan in skupaj se mimo cerkve svetega Martina na Lamperčah spustimo do zidanice, kjer nas čaka pogostitev: bogati in slastni obloženi kruhki, zadiši po vinskem čaju, tudi navadni čaj je na voljo, pa kava, vino ... Boris deli nekaj sladkega. Kaj mi sploh rabimo kakšen obrok po tem?
Belimo si glavo, kako bi si malo podaljšali pot, da ne bi bili prezgodaj na kosilu, na koncu pa ugotovimo, da smo se tako dolgo zaklepetali, da moramo po najkrajši poti skozi Brezje na Drožanjsko ulico. Tu smo prijetno presenečeni nad urejenostjo športnih igrišč ob njej, malo manj pa smo zadovoljni z izgledom na začetku ulice, kjer nekdo kopiči stare avtomobile.
Natančno ob pol enih vstopimo v Gostilnico Plus, kjer nam postrežejo s tremi različnimi malicami po izbiri, mogoče je naročiti tudi pico, pred tem pa si ogreti želodec z juho. Tudi kakšna pijača prija zraven. Ker je to naše zadnje druženje v tem letu na kratko preletimo delo v preteklosti in izrečemo dobre želje za prihodnost, obiščejo na nas tudi vsi trije dobri možje z darilci (sumim, da so imele prste vmes tudi Nevenka, Lojzka, Ivanka in še kdo). Zaželimo si prijetno praznovanje in vsak po svoje vračamo na izhodišče, največ nas gre po nasipu ob Savi.
Zapisala
Romana Ivačič
PODROBNOSTI V SPLETNEM DNEVNIKU.
Mimo Kopitarne korakamo in se po Prvomajski začnemo vzpenjati proti Svetemu Roku. Razgledi proti Sevnici so bolj megleni, s krajšimi postanki sopihamo navkreber. Ko se pot zravna in smo na cesti, si zdravimo grla s Sonjinim izvrstnim šnopčkom in Danielinim slanim pecivom. Med uživanjem pri prigrizku nas zmoti telefon, ker Ivanko skrbi, kje tako dolgo hodimo.
Pri Kozinčevih opazujemo škotsko govedo, mi pa njih, potem pa se nekaj časa držimo novih markacij. Kmalu ugotovimo, da nas vodijo preveč v levo proti Šetenju, zato zavijemo navkreber in se priključimo grebenski poti. Tu nam pridete naproti Ivanka in Dušan in skupaj se mimo cerkve svetega Martina na Lamperčah spustimo do zidanice, kjer nas čaka pogostitev: bogati in slastni obloženi kruhki, zadiši po vinskem čaju, tudi navadni čaj je na voljo, pa kava, vino ... Boris deli nekaj sladkega. Kaj mi sploh rabimo kakšen obrok po tem?
Belimo si glavo, kako bi si malo podaljšali pot, da ne bi bili prezgodaj na kosilu, na koncu pa ugotovimo, da smo se tako dolgo zaklepetali, da moramo po najkrajši poti skozi Brezje na Drožanjsko ulico. Tu smo prijetno presenečeni nad urejenostjo športnih igrišč ob njej, malo manj pa smo zadovoljni z izgledom na začetku ulice, kjer nekdo kopiči stare avtomobile.
Natančno ob pol enih vstopimo v Gostilnico Plus, kjer nam postrežejo s tremi različnimi malicami po izbiri, mogoče je naročiti tudi pico, pred tem pa si ogreti želodec z juho. Tudi kakšna pijača prija zraven. Ker je to naše zadnje druženje v tem letu na kratko preletimo delo v preteklosti in izrečemo dobre želje za prihodnost, obiščejo na nas tudi vsi trije dobri možje z darilci (sumim, da so imele prste vmes tudi Nevenka, Lojzka, Ivanka in še kdo). Zaželimo si prijetno praznovanje in vsak po svoje vračamo na izhodišče, največ nas gre po nasipu ob Savi.
Zapisala
Romana Ivačič
PODROBNOSTI V SPLETNEM DNEVNIKU.
