Sveti Rok, Lamperče - 30. 1. 2013
Več posnetkov Vinka Šeška.
Fotoreportaža Nevenke Vahtar.
Videoposnetek Romane Ivačič.
Končno smo zopet zbrani po zimskem predahu na rondoju, kot običajno ob 8.00.
Nekaj opravičenih, Dušan in Ivanka Vintar pa čakata na svojem domu, da pridemo mimo.
Najprej polemika, ali se splača voziti tako kratko razdaljo z avtomobili. Vseeno se odpeljemo do nasada Kmetijske zadruge, kjer pustimo avtomobile na križišču. Smo že tako visoko, da je tu še dosti snega.
Jutro se je še dobro kazalo, a se je vreme potem naredilo dolgočasno.
To pa ne pomeni, da smo bilo taki tudi mi. Prvo sonce je posijalo, ko nas je pred svojim domom pričakal Dušan in nas povabil na dvorišče za hišo. Drugo sonce pa je bila obložena miza, ki sta jo z Ivanko za nas pripravila: čudovit »štrudl« in kavica – za čaj pa se ne morem opredeliti ali je čaj srečal vino ali je vino oplazil čaj – na vsak način je bil zelo dober!
Dobro podprti smo krenili v breg mimo Venetovega sadovnjaka. Cel čas nam je bila prva točka pred očmi – sv.Rok. Ko smo prispeli do cerkvice, smo se najprej ozrli po okolici, saj se vidi na vse strani kar precej daleč – tudi ob takem vremenu. Nato smo se posvetili še cerkvici. Žal smo se prepozno spomnili na ključe in nismo mogli v notranjost, tako smo jo pogledali le od zunaj. Postavili smo si svojega župnika na zunanjo prižnico in si zamislili uradni obred.
Vinko, z odprtim pogledom gozdarja, je takoj opazil, da mu lipa pred cerkvijo ni preveč všeč. Zato je predlog gozdarjem, da se jo spomladi pregleda in sanira.
Zraven cerkve stoji Venetova stara hiša, ki je lepo obnovljena v pravem domačem stilu – za pohvaliti. Prvotna postavitev sega v daljno leto 1863, kar priča letnica nad vhodnimi vrati.
Na vrhu Lamperč sta dve gomili – grička nekako izstopata – bi ju bilo vredno raziskati. Mogoče sta iz keltskih časov. Ta kraj je poznan pod nazivom Dolge njive.
Od tu je zanimiv pogled na Veliko Kozje, ki je od tu kot piramida. Pogled je tudi na Metni vrh in na domačijo Drstvenškovih. V dolini se vidi zidanica Pinozovih. V daljavi pa se vidi tudi Sljeme s svojim smučiščem.
Po vrhu grebena je še kar prijetna temperatura in dosti trd sneg. Bilo nam je kar malo žal, da nimamo s seboj tekaških smuči, ker bi tu bil ta šport kar primeren.
V naslednji globeli pa je dosti močvirno in rastejo vrbe. Na nje smo navezali pogovor o predavanju, ki je bilo v Boštanju o glavatih vrbah, ki so jih tako poimenovali, ker so jih obrezovali na »glavo«, da so imeli šibe za košare in koše. Iz te doli pa se dvigujeta dva grička, pravi naj bi bil višji – levi, težje dostopni. Nekateri so šli nanj. Ostali pa smo se povzpeli le na manjšega, ki je imel za to vreme bolj položen dostop. V višjem naj bi bilo pokopano zlato tele. S tem mitom smo se srečali že nekajkrat.
Najprej je prišlo do šale, da je samo tele, ker niso imeli zlata za kravo in druga razlaga, da je krava prevelika za globoko zakopavanje.
Nato pa je prišlo do razmišljanja, da so vse te točke pozitivne za zadrževanje na njih – torej zdravilne in so jih pač tako poimenovali, da so vedeli, o čem govorijo. Mi smo pozitivnost točke prepoznali tudi na nižjem gričku. Na ravninici smo si voščili vsi slavljenci v januarju. Ob spuščanju z vrha okoli vrha pa smo videli jamo in ugotavljali, da je tu že nekdo iskal zlato tele, ker je skopana kar precejšnja luknja. Na ravninici pa smo videli že cepljeno češnjo, ki jo bo nekdo še presadil.
Od tu smo imeli le kratko pot do glavne ceste za Drožanje. Po njej smo se napotili v Sevnico. Sama dolina je hladna zaradi vlage ob potoku in ker je prepišna. Pri lekarni se nam je ustavil pogled na našo sedanjo norost, da imamo fasade kot severnjaki in ne kot pritiče Sloveniji: močna vijolična, zelena in oranžna so bile kar na kupu. Tudi to bi bilo dobro opozoriti Občino, da takih traparij ne dovoli. Kakšna pokrajina – take naj bodo hiše – bele, svetlo sive in drap, kot so naše skale.
Malo pod bifejem smo zavili v hrib na desno, da smo sklenili krog in prišli do avtomobilov.
Ker je bila še jutranja malica v spominu, se nismo več ustavljali in tu končali naš današnji izlet ob 11.30.
Ugotavljam tudi, da imamo sedaj vse čedalje lepše urejeno, glede zapisnikov in zemljevidov in kolaža poti. Ljubo je pripravljen, da stare izlete dopolni s svojimi kolaži, Vinko pa mu bo verjetno odstopil nekaj fotk za lepo celovitost prikaza poti.
Zapisnik sestavila
Nevenka Vahtar
Fotoreportaža Nevenke Vahtar.
Videoposnetek Romane Ivačič.
Končno smo zopet zbrani po zimskem predahu na rondoju, kot običajno ob 8.00.
Nekaj opravičenih, Dušan in Ivanka Vintar pa čakata na svojem domu, da pridemo mimo.
Najprej polemika, ali se splača voziti tako kratko razdaljo z avtomobili. Vseeno se odpeljemo do nasada Kmetijske zadruge, kjer pustimo avtomobile na križišču. Smo že tako visoko, da je tu še dosti snega.
Jutro se je še dobro kazalo, a se je vreme potem naredilo dolgočasno.
To pa ne pomeni, da smo bilo taki tudi mi. Prvo sonce je posijalo, ko nas je pred svojim domom pričakal Dušan in nas povabil na dvorišče za hišo. Drugo sonce pa je bila obložena miza, ki sta jo z Ivanko za nas pripravila: čudovit »štrudl« in kavica – za čaj pa se ne morem opredeliti ali je čaj srečal vino ali je vino oplazil čaj – na vsak način je bil zelo dober!
Dobro podprti smo krenili v breg mimo Venetovega sadovnjaka. Cel čas nam je bila prva točka pred očmi – sv.Rok. Ko smo prispeli do cerkvice, smo se najprej ozrli po okolici, saj se vidi na vse strani kar precej daleč – tudi ob takem vremenu. Nato smo se posvetili še cerkvici. Žal smo se prepozno spomnili na ključe in nismo mogli v notranjost, tako smo jo pogledali le od zunaj. Postavili smo si svojega župnika na zunanjo prižnico in si zamislili uradni obred.
Vinko, z odprtim pogledom gozdarja, je takoj opazil, da mu lipa pred cerkvijo ni preveč všeč. Zato je predlog gozdarjem, da se jo spomladi pregleda in sanira.
Zraven cerkve stoji Venetova stara hiša, ki je lepo obnovljena v pravem domačem stilu – za pohvaliti. Prvotna postavitev sega v daljno leto 1863, kar priča letnica nad vhodnimi vrati.
Na vrhu Lamperč sta dve gomili – grička nekako izstopata – bi ju bilo vredno raziskati. Mogoče sta iz keltskih časov. Ta kraj je poznan pod nazivom Dolge njive.
Od tu je zanimiv pogled na Veliko Kozje, ki je od tu kot piramida. Pogled je tudi na Metni vrh in na domačijo Drstvenškovih. V dolini se vidi zidanica Pinozovih. V daljavi pa se vidi tudi Sljeme s svojim smučiščem.
Po vrhu grebena je še kar prijetna temperatura in dosti trd sneg. Bilo nam je kar malo žal, da nimamo s seboj tekaških smuči, ker bi tu bil ta šport kar primeren.
V naslednji globeli pa je dosti močvirno in rastejo vrbe. Na nje smo navezali pogovor o predavanju, ki je bilo v Boštanju o glavatih vrbah, ki so jih tako poimenovali, ker so jih obrezovali na »glavo«, da so imeli šibe za košare in koše. Iz te doli pa se dvigujeta dva grička, pravi naj bi bil višji – levi, težje dostopni. Nekateri so šli nanj. Ostali pa smo se povzpeli le na manjšega, ki je imel za to vreme bolj položen dostop. V višjem naj bi bilo pokopano zlato tele. S tem mitom smo se srečali že nekajkrat.
Najprej je prišlo do šale, da je samo tele, ker niso imeli zlata za kravo in druga razlaga, da je krava prevelika za globoko zakopavanje.
Nato pa je prišlo do razmišljanja, da so vse te točke pozitivne za zadrževanje na njih – torej zdravilne in so jih pač tako poimenovali, da so vedeli, o čem govorijo. Mi smo pozitivnost točke prepoznali tudi na nižjem gričku. Na ravninici smo si voščili vsi slavljenci v januarju. Ob spuščanju z vrha okoli vrha pa smo videli jamo in ugotavljali, da je tu že nekdo iskal zlato tele, ker je skopana kar precejšnja luknja. Na ravninici pa smo videli že cepljeno češnjo, ki jo bo nekdo še presadil.
Od tu smo imeli le kratko pot do glavne ceste za Drožanje. Po njej smo se napotili v Sevnico. Sama dolina je hladna zaradi vlage ob potoku in ker je prepišna. Pri lekarni se nam je ustavil pogled na našo sedanjo norost, da imamo fasade kot severnjaki in ne kot pritiče Sloveniji: močna vijolična, zelena in oranžna so bile kar na kupu. Tudi to bi bilo dobro opozoriti Občino, da takih traparij ne dovoli. Kakšna pokrajina – take naj bodo hiše – bele, svetlo sive in drap, kot so naše skale.
Malo pod bifejem smo zavili v hrib na desno, da smo sklenili krog in prišli do avtomobilov.
Ker je bila še jutranja malica v spominu, se nismo več ustavljali in tu končali naš današnji izlet ob 11.30.
Ugotavljam tudi, da imamo sedaj vse čedalje lepše urejeno, glede zapisnikov in zemljevidov in kolaža poti. Ljubo je pripravljen, da stare izlete dopolni s svojimi kolaži, Vinko pa mu bo verjetno odstopil nekaj fotk za lepo celovitost prikaza poti.
Zapisnik sestavila
Nevenka Vahtar