Tadej Pretner: V kakšni meri geni odrejajo naše zdravstvene in psihološke predispozicije - 14. 1. 2025
Gospod Pretner sporoča, da bo predavanje potekalo pod naslovom:
V kakšni meri geni odrejajo naše zdravstvene in psihološke predispozicije?
Geni seveda odrejajo enostavne fizične karakteristike, kakršna je recimo barva oči, vplivajo pa tudi na naše osebnostne značilnosti in zdravstveno stanje. Ampak glede njihove vloge je zakoreninjenih veliko napačnih prepričanj, s katerimi so v preteklosti pojasnjevali raznorazne oblike vedenj, nagnjen in fizičnih anomalij.
Predavanje bo sestavljeno iz dveh delov:
- V prvem bo govora o tem, kako nekatere neustrezne oblike skrbi in vzgoje otroka ne vplivajo le na to, v kakšno osebo se bo razvil v psihološkem smislu, ampak tudi na določene fizične anomalije, do katerih lahko pri tem pride, ne da bi imeli s tem kaj opraviti geni.
- V drugem delu pa bo govora o tem, kako različna prepričanja, včasih pa tudi splošna družbena klima vplivajo na to, na kakšen način se bodo v nas vključili ali izključili posamezni geni in posledično vplivali na zdravje in psiho. Za zaključek bo predstavljena tudi preprosta vaja, ki optimizira fiziološke in psihološke procese v organizmu.
V kakšni meri geni odrejajo naše zdravstvene in psihološke predispozicije?
Geni seveda odrejajo enostavne fizične karakteristike, kakršna je recimo barva oči, vplivajo pa tudi na naše osebnostne značilnosti in zdravstveno stanje. Ampak glede njihove vloge je zakoreninjenih veliko napačnih prepričanj, s katerimi so v preteklosti pojasnjevali raznorazne oblike vedenj, nagnjen in fizičnih anomalij.
Predavanje bo sestavljeno iz dveh delov:
- V prvem bo govora o tem, kako nekatere neustrezne oblike skrbi in vzgoje otroka ne vplivajo le na to, v kakšno osebo se bo razvil v psihološkem smislu, ampak tudi na določene fizične anomalije, do katerih lahko pri tem pride, ne da bi imeli s tem kaj opraviti geni.
- V drugem delu pa bo govora o tem, kako različna prepričanja, včasih pa tudi splošna družbena klima vplivajo na to, na kakšen način se bodo v nas vključili ali izključili posamezni geni in posledično vplivali na zdravje in psiho. Za zaključek bo predstavljena tudi preprosta vaja, ki optimizira fiziološke in psihološke procese v organizmu.
Foto: Nevenka Vahtar.
Kratek povzetek predavanja
V kakšni meri geni odrejajo na naše zdravstvene in psihološke predispozicije? Jedro vsake naše celice vsebuje genom, celoten dedni načrt organizma, ki sestoji iz 23 parov kromosomov, kromosomi so iz vijačnic DNK, geni pa prestavljajo posamezni odsek na teh vijačnicah. Gen je osnovna materialna enota dedovanja, nosilec dedne lastnosti. Z medsebojno interakcijo geni vplivajo na telesni razvoj, vedenje, dolgoživost, nastop različnih bolezni, nas pa zanima, v kakšni meri so za to, da ima nekdo kup fizičnih in psihičnih težav, dejansko krivi geni. Profesor psihologije in dr. znanosti Blair Justice trdi, da so recimo geni odgovorni le za 30% dolgoživosti, glavni vzrok dolgega življenja pa so prehrana in drugi faktorji okolja. Razlikuje pa se odstotek, v katerem genska determiniranost vpliva na razvoj različnih bolezni, a je redkokdaj 100%. Dr. Blair Justice je proučeval epigenetiko, to pa je veda ,ki se ukvarja s tem, kako naša prepričanja, misli, čustva in namere vplivajo na izražanje genov, kar je ključna postavka epigenetike. Največji vzrok bolezni je stres – ta lahko vnese spremembe v izražanje genov. Normalni gen lahko spremeni v mutirani gen, gen za rak …
Svet doživljamo čustveno in ideja epigenetike je, da posamezne gene aktivirajo informacije iz naših čustvenih centrov. Struktura genov je nastavljena tako, da iz okolja lovi točno določene energijske odtise, ne le čustvene. Vsaka misel sproži določeno kemijsko reakcijo (nevropeptidi). Pozitivna čustva sprožajo izločanje nevropeptidov, ki krepijo odpornost celic in imunski sistem, destruktivna pa izločanje nevropeptidov, zaradi katerih postanejo celice občutljive in imunski sistem oslabljen. Pri tem ni nujno, da gre za ekstremna čustva – nek čustveni odziv pravzaprav sledi vsaki misli, tako da npr. nevropeptide, ki nas slabijo, sprožajo tudi negativni notranji monologi, ki so lastni večini ljudi. Raziskave so pokazale, da imajo aktivnosti, kot so pozitivne misli, altruizem, hvaležnost …, močno zdravilno delovanje na naše telo.
Kaj se dogaja z geni, kadar izkušamo različna destruktivna čustvena stanja?
Na čustva, kakršna so strah, stres, skrb, jeza ... se vijačnice DNK odzovejo s krčenjem - postanejo krajše, pri tem pa se precej odsekov/genov izključi. Po drugi strani se takrat, kadar izkušamo čustvena stanja, kakršna so ljubezen, hvaležnost ipd., vijačnice DNKja raztegnejo in vključeni so vsi geni. Nekatere raziskave so pokazale, da smo recimo takrat, ko so naše DNK vijačnice raztegnjene in vsi geni vključeni, 300.000 krat bolj odporni na virus HIV kot takrat, ko izkušamo destruktivna čustva.
Če torej konstantno izkušamo destruktivna čustva enakega tipa, se nam izklapljajo vedno isti geni. To seveda vodi v določene bolezni, na kar jasno kaže zanimiva raziskava nevrokirurga Normana Shealyja, v katero je bilo vključenih 13.000 ljudi. V njej je povezoval smrtnost, ki je posledica raka in srčnih bolezni, s psihološkimi značilnostmi umrlih:
- v identiteti 75% tistih, ki umrejo zaradi raka prevladuje brezup;
- v identiteti 75% tistih, ki umrejo zaradi bolezni srca prevladujeta občutka krivde in jeze; - pri 9% ljudi, ki umrejo zaradi raka ali bolezni srca, najdemo identiteto, ki je kombinacija prvih dveh;
- le 1 % tistih, ki se zavedajo, da je njihovo zdravje povezano s kvaliteto njihovega čustvovanja in ki skrbijo za to, da je le to dejansko čim kvalitetnejše, umre zaradi raka in bolezni srca.
Splošno prepričanje, da naše zdravstveno stanje determinirajo predvsem genske predispozicije, torej preprosto ne drži. Vidimo torej, da so največja štala skrajnosti (recimo ekstremna krivda ali brezup). Če sicer v sebi nosiš tako krivdo, kot brezup, a niti ena niti druga nista dominantna, si v precej boljši poziciji, kot pa tisti, pri katerih prevladuje ena od skrajnosti.
Kako nastanejo podzavestni čustveni odzivi?
Nastajajo v glavnem do 7 leta starosti, nastajajo pa v več fazah, od katerih je prva popolnoma, druga pa skoraj popolnoma nezavedna.
________________________________________________________________
a) faza nosečnosti in porod;
Prek mame se prenašajo na plod vsak stres in vsa destrktivna čustva, ki jih doživlja in vplivajo na formiranje otrokovih celičnih receptorjev (npr. nagnjenost k strahu). Na zdravje ploda dramatično vplivajo tudi nekatere vrste hrupa – recimo zvok krožne žage. Takrat se plod začenja sam odzivati na takšne dražljaje – tak zvok lahko v njem vzbudi vzgib strahu in potrebo, da iz situacije pobegne, kar je seveda nemogoče. Možne posledice: energijska slabost nog, nagnjenost k multipla sklerozi.
b) odnos med materjo in otrokom v najzgodnejšem otroštvu, do starosti treh let, ki označuje psihološko rojstvo osebnosti. Do tretjega leta se otrok spomni le občutkov, dogodkov pa ne, čemur pravimo implicitni spomin. Oziroma zavedanje, da smo ločeni in hkrati povezani z ostalim svetom. Pri tretjem letu starosti začne opravljati percepcija, oprta na prostor in čas, vidnejšo vlogo. V možganih se začne pojavljati tudi beta aktivnost, ki je prej skorajda ni; hipokampus pa je dovolj razvit, da začne delovati spomin na dogodke – Več imamo v implicitnem spominu memoriranih bolečih občutkov, pogosteje jih bomo doživljali v odraslosti. Te zgodnje izkušnje ne vplivajo le na razvoj možganov, ampak tudi na razvoj krvožilnega sistema (strah oži ožilje), imunskega sistema in metabolizma. Podzavestni del možganov (spodnji del), ki se ukvarja s socialno-čustvenimi stvarmi, je v prvih treh letih življenja usmerjen na učenje o tem, kakšen je svet in izkušnje, vezane na to shrani.
Glede na to, ali otrok v tej fazi (prva tri leta) doživlja traume ali ne, se v njegovih možganih in živčnem sistemu razvijejo podzavestne strategije, kako v tem svetu delovati: Posledično otrok razvije določen model podzavestnih odzivov na takšne in drugačne dražljaje iz okolja, ki načeloma funkcionira celo življenje. Otrok, ki je imel izkušnje ugodja, topline in povezanosti, shrani te izkušnje in postanejo temelj njegove podzavestne strategije, kako delovati v svetu in torej razvije nek kreativen model delovanja in odziva na življenjske situacije. Povsem drugačen model bo razvil otrok, ki je bil zanemarjan v smislu, da ni imel dovolj čutne stimulacije, ki pa je za formiranje njegovega modela odzivov najpomembnejša. K čutni stimulaciji sodi veliko dotikov, veliko crkljanja, stika s kožo, stika z očmi … Ti dražljaji pa so pogoj za to, da se v otroku vzpostavi trajno stanje ugodja, v katerem se v ustreznih količinah izločajo hormoni, kot so seratonin, dopamin in endorfin.
c) Tretja faza se nanaša v glavnem na obdobje od tretjega do sedmega leta starosti. Za kaj gre – za otroka je vse novo in ne ve, na kak način naj se čustveno odziva na zunanje dražljaje oziroma se mora čustev šele naučiti. Obstajajo sicer primarni čustveni pari, kot so veselje-žalost, strah-jeza, sprejemanje-zavračanje, pričakovanje-presenečenje. Ko pa gre za čustveno doživljanje konkretnih dogodkov, lahko rečemo, da so vsa čustva naučena. Čustev se naučimo predvsem od staršev ko reagirajo na razne življenjske spremembe. Otrok se uči od staršev na kakšen čustven način se mora odzvati kadar je ogrožen in kadar se čuti varnega itd. Na osnovi vsega tega se v 95% situacij podzavestno odzivamo na zunanje dražljaje, s tem, da ima večina občutek, da se odloča po "svobodni volji". in da se stvari v življenju odvijajo v sosledju vzrok – posledica. Vse skupaj funkcionira tako, da dogodek najprej aktivira podzavestno čustveno energijo, šele potem se zadeve zavemo in s tem se aktivira mentalni del s svojim pravilom, vezanim na čustveni odziv.
Seveda ni vse naučeno odvisno od okolja, v katerem odraščamo, saj se že rodimo z določenimi predispozicijami – znana je povezava med fizičnimi predispozicijami in temperamentom.
_________________________________________________________________
ZELO POMEMBNO:
Vsako čustvo spremlja značilen vzorec dihanja, rekli pa smo, da so naši odzivi na situacije podzavestni in sprožijo destruktivne posledice na ravni genov. Najlažje nas neka situacija »posrka« v destruktivno čustveno stanje takrat, kadar smo navajeni dihati z zgornjem delom pljuč. Za tak način dihanja je značilen nestabilen čustveni in mentalni svet. Ker destruktivnih čustev pogostokrat ne želimo doživeti, blokiramo dihanje. Zadrževanje diha nas omrtvi in nas do neke mere energijsko loči od situacije, ki je ne želimo doživeti/se z njo soočiti, ker je pač za nas preveč boleča. Z zadrževanjem dihanja organizem samodejno zmanjša raven čutenja in doživljanja svojega telesa, telesnih občutkov, čustev in samega sebe v celoti, ne le slabih izkušenj, ampak tudi pozitivnih življenjskih radosti. Tak način upravljanja s sabo nam do neke mere prihrani bolečino soočanja z neprijetno situacijo, a če to postane naš vzorec delovanja, zadušimo tudi vse drugo. Vzroki večine psihosomatskih težav izvirajo v represiji (tlačenju) čutenja; ko čutenje zatremo, namesto da bi ga izrazili. Blokada dihanja je torej napačen pristop. Dobra novica pa je ta, da tako kot čustvena stanja vplivajo na način dihanja, lahko tudi z načinom dihanja vplivamo na čustvena stanja. Ko začutimo naval strahu, skrbi …, je treba začetzi počasi in globoko dihati s trebuhom in čustvo se bo umirili. Nasploh je dobro, da se navadimo dihati s trebuhom.
SENZORIČNI NEVRITI
Komunikacija med srcem in možgani je dinamična in obojesmerna. Kadar dobiva signale iz možganov preko simpatikusa, deluje hitreje, kadar prek parasimpatikusa, pa počasneje. Negativna čustva destruktivno delujejo na zdravje srca – jeza recimo za petkrat okrepi rizik srčnega napada in 3 x možganske kapi. Podobno je z intenzivno žalostjo – dan po izgubi ljubljene osebe je nevarnost srčnega napada 21 x povečana, še več tednov po tem pa je 6 x večja od normale. Usmerjenost na analitični um povzroča disharmonijo polja srca – problemi s srcem in ožiljem. Nevroni imajo v možganih vlogo tvorjenja misli, v srcu pa je cca 40.000 milijonov celic sila podobnih nevronom, ki jim pravimo senzorični nevriti, zato smatrajo, da ima tudi srce vlogo nekakšnih avtonomnih možganov. Razmišljajo, pomnijo, čutijo neodvisno od možganov v glavi. Kadar so aktivirani, dajejo možganom navodila, na osnovi katerih se optimizirajo vsi psihološki in fiziološki procesi, predvsem pa kemija imunskega sistema, kemija samozdravljenja, načina, na katerega se telo popravlja in zdravi, kemija, ki zavira staranje ... To kemijo torej aktivirajo možgani, možgani pa dobijo ustrezna navodila iz srca, kadar so aktivirani senzorični nevriti. V stanju aktiviranih senzoričnih nevritov prihaja tudi do »popravila« mutiranih genov, kar je potrdil tale poskus: Skupina obolelih od raka prostate je 90 dni izvajala vajo aktiviranja senzoričnih nevritov (žal ne vem kolikokrat dnevno in kako dolgo). Po 90 dneh so ugotovili, da se je bolnikom v povprečju »popravilo« cca 500 genov – večina tistih, povezanih z rakom prostate.
Praktična izvedba aktivacije senzoričnih nevritov;
Sedemo s hrbtenico pokonci tako, da uporabljamo čim manj mišic za to, da vzdržujemo pokončno držo oziroma da se lahko fizično popolnoma sprostimo. Dihamo nekoliko globlje, počasneje in s trebuhom. Priporočljivo je, da oba kazalca blago pritisnemo na timus in se zavemo prostora srca. Dodamo čustvo hvaležnosti, razumevanja, ljubezni, sočutja in se v prostoru srca zavemo energijske komponente te čustvene energije. Do popolne aktivacije pride, ko dobimo v srcu občutek spontane svetlobe. Ljudje, ki imajo izkušnje z meditacijami »pridejo« do občutka spontane svetlobe po cca treh tednih. Pomembno je, da svetlobe ne vizualiziramo – pojaviti se mora spontano. Tudi če ne dosežemo faze spontane svetlobe, na opisani način zagotovo v veliki meri aktiviramo senzorične nevrite.
----------------------------------
Pri srčni aritmiji na obeh rokah »naredimo« prijem, pri katerem s palcem prekrijemo srednji del kazalca, vrh palca pa spojimo z vrhom sredinca in začnemo dihati počasi in globoko iz trebuha. Aritmija bo presenetljivo hitro ponehala. Prijem sem vam pokazal, ne vem pa, kako se imenuje, tako da ga nisem mogel poiskati na internetu.
V kakšni meri geni odrejajo na naše zdravstvene in psihološke predispozicije? Jedro vsake naše celice vsebuje genom, celoten dedni načrt organizma, ki sestoji iz 23 parov kromosomov, kromosomi so iz vijačnic DNK, geni pa prestavljajo posamezni odsek na teh vijačnicah. Gen je osnovna materialna enota dedovanja, nosilec dedne lastnosti. Z medsebojno interakcijo geni vplivajo na telesni razvoj, vedenje, dolgoživost, nastop različnih bolezni, nas pa zanima, v kakšni meri so za to, da ima nekdo kup fizičnih in psihičnih težav, dejansko krivi geni. Profesor psihologije in dr. znanosti Blair Justice trdi, da so recimo geni odgovorni le za 30% dolgoživosti, glavni vzrok dolgega življenja pa so prehrana in drugi faktorji okolja. Razlikuje pa se odstotek, v katerem genska determiniranost vpliva na razvoj različnih bolezni, a je redkokdaj 100%. Dr. Blair Justice je proučeval epigenetiko, to pa je veda ,ki se ukvarja s tem, kako naša prepričanja, misli, čustva in namere vplivajo na izražanje genov, kar je ključna postavka epigenetike. Največji vzrok bolezni je stres – ta lahko vnese spremembe v izražanje genov. Normalni gen lahko spremeni v mutirani gen, gen za rak …
Svet doživljamo čustveno in ideja epigenetike je, da posamezne gene aktivirajo informacije iz naših čustvenih centrov. Struktura genov je nastavljena tako, da iz okolja lovi točno določene energijske odtise, ne le čustvene. Vsaka misel sproži določeno kemijsko reakcijo (nevropeptidi). Pozitivna čustva sprožajo izločanje nevropeptidov, ki krepijo odpornost celic in imunski sistem, destruktivna pa izločanje nevropeptidov, zaradi katerih postanejo celice občutljive in imunski sistem oslabljen. Pri tem ni nujno, da gre za ekstremna čustva – nek čustveni odziv pravzaprav sledi vsaki misli, tako da npr. nevropeptide, ki nas slabijo, sprožajo tudi negativni notranji monologi, ki so lastni večini ljudi. Raziskave so pokazale, da imajo aktivnosti, kot so pozitivne misli, altruizem, hvaležnost …, močno zdravilno delovanje na naše telo.
Kaj se dogaja z geni, kadar izkušamo različna destruktivna čustvena stanja?
Na čustva, kakršna so strah, stres, skrb, jeza ... se vijačnice DNK odzovejo s krčenjem - postanejo krajše, pri tem pa se precej odsekov/genov izključi. Po drugi strani se takrat, kadar izkušamo čustvena stanja, kakršna so ljubezen, hvaležnost ipd., vijačnice DNKja raztegnejo in vključeni so vsi geni. Nekatere raziskave so pokazale, da smo recimo takrat, ko so naše DNK vijačnice raztegnjene in vsi geni vključeni, 300.000 krat bolj odporni na virus HIV kot takrat, ko izkušamo destruktivna čustva.
Če torej konstantno izkušamo destruktivna čustva enakega tipa, se nam izklapljajo vedno isti geni. To seveda vodi v določene bolezni, na kar jasno kaže zanimiva raziskava nevrokirurga Normana Shealyja, v katero je bilo vključenih 13.000 ljudi. V njej je povezoval smrtnost, ki je posledica raka in srčnih bolezni, s psihološkimi značilnostmi umrlih:
- v identiteti 75% tistih, ki umrejo zaradi raka prevladuje brezup;
- v identiteti 75% tistih, ki umrejo zaradi bolezni srca prevladujeta občutka krivde in jeze; - pri 9% ljudi, ki umrejo zaradi raka ali bolezni srca, najdemo identiteto, ki je kombinacija prvih dveh;
- le 1 % tistih, ki se zavedajo, da je njihovo zdravje povezano s kvaliteto njihovega čustvovanja in ki skrbijo za to, da je le to dejansko čim kvalitetnejše, umre zaradi raka in bolezni srca.
Splošno prepričanje, da naše zdravstveno stanje determinirajo predvsem genske predispozicije, torej preprosto ne drži. Vidimo torej, da so največja štala skrajnosti (recimo ekstremna krivda ali brezup). Če sicer v sebi nosiš tako krivdo, kot brezup, a niti ena niti druga nista dominantna, si v precej boljši poziciji, kot pa tisti, pri katerih prevladuje ena od skrajnosti.
Kako nastanejo podzavestni čustveni odzivi?
Nastajajo v glavnem do 7 leta starosti, nastajajo pa v več fazah, od katerih je prva popolnoma, druga pa skoraj popolnoma nezavedna.
________________________________________________________________
a) faza nosečnosti in porod;
Prek mame se prenašajo na plod vsak stres in vsa destrktivna čustva, ki jih doživlja in vplivajo na formiranje otrokovih celičnih receptorjev (npr. nagnjenost k strahu). Na zdravje ploda dramatično vplivajo tudi nekatere vrste hrupa – recimo zvok krožne žage. Takrat se plod začenja sam odzivati na takšne dražljaje – tak zvok lahko v njem vzbudi vzgib strahu in potrebo, da iz situacije pobegne, kar je seveda nemogoče. Možne posledice: energijska slabost nog, nagnjenost k multipla sklerozi.
b) odnos med materjo in otrokom v najzgodnejšem otroštvu, do starosti treh let, ki označuje psihološko rojstvo osebnosti. Do tretjega leta se otrok spomni le občutkov, dogodkov pa ne, čemur pravimo implicitni spomin. Oziroma zavedanje, da smo ločeni in hkrati povezani z ostalim svetom. Pri tretjem letu starosti začne opravljati percepcija, oprta na prostor in čas, vidnejšo vlogo. V možganih se začne pojavljati tudi beta aktivnost, ki je prej skorajda ni; hipokampus pa je dovolj razvit, da začne delovati spomin na dogodke – Več imamo v implicitnem spominu memoriranih bolečih občutkov, pogosteje jih bomo doživljali v odraslosti. Te zgodnje izkušnje ne vplivajo le na razvoj možganov, ampak tudi na razvoj krvožilnega sistema (strah oži ožilje), imunskega sistema in metabolizma. Podzavestni del možganov (spodnji del), ki se ukvarja s socialno-čustvenimi stvarmi, je v prvih treh letih življenja usmerjen na učenje o tem, kakšen je svet in izkušnje, vezane na to shrani.
Glede na to, ali otrok v tej fazi (prva tri leta) doživlja traume ali ne, se v njegovih možganih in živčnem sistemu razvijejo podzavestne strategije, kako v tem svetu delovati: Posledično otrok razvije določen model podzavestnih odzivov na takšne in drugačne dražljaje iz okolja, ki načeloma funkcionira celo življenje. Otrok, ki je imel izkušnje ugodja, topline in povezanosti, shrani te izkušnje in postanejo temelj njegove podzavestne strategije, kako delovati v svetu in torej razvije nek kreativen model delovanja in odziva na življenjske situacije. Povsem drugačen model bo razvil otrok, ki je bil zanemarjan v smislu, da ni imel dovolj čutne stimulacije, ki pa je za formiranje njegovega modela odzivov najpomembnejša. K čutni stimulaciji sodi veliko dotikov, veliko crkljanja, stika s kožo, stika z očmi … Ti dražljaji pa so pogoj za to, da se v otroku vzpostavi trajno stanje ugodja, v katerem se v ustreznih količinah izločajo hormoni, kot so seratonin, dopamin in endorfin.
c) Tretja faza se nanaša v glavnem na obdobje od tretjega do sedmega leta starosti. Za kaj gre – za otroka je vse novo in ne ve, na kak način naj se čustveno odziva na zunanje dražljaje oziroma se mora čustev šele naučiti. Obstajajo sicer primarni čustveni pari, kot so veselje-žalost, strah-jeza, sprejemanje-zavračanje, pričakovanje-presenečenje. Ko pa gre za čustveno doživljanje konkretnih dogodkov, lahko rečemo, da so vsa čustva naučena. Čustev se naučimo predvsem od staršev ko reagirajo na razne življenjske spremembe. Otrok se uči od staršev na kakšen čustven način se mora odzvati kadar je ogrožen in kadar se čuti varnega itd. Na osnovi vsega tega se v 95% situacij podzavestno odzivamo na zunanje dražljaje, s tem, da ima večina občutek, da se odloča po "svobodni volji". in da se stvari v življenju odvijajo v sosledju vzrok – posledica. Vse skupaj funkcionira tako, da dogodek najprej aktivira podzavestno čustveno energijo, šele potem se zadeve zavemo in s tem se aktivira mentalni del s svojim pravilom, vezanim na čustveni odziv.
Seveda ni vse naučeno odvisno od okolja, v katerem odraščamo, saj se že rodimo z določenimi predispozicijami – znana je povezava med fizičnimi predispozicijami in temperamentom.
_________________________________________________________________
ZELO POMEMBNO:
Vsako čustvo spremlja značilen vzorec dihanja, rekli pa smo, da so naši odzivi na situacije podzavestni in sprožijo destruktivne posledice na ravni genov. Najlažje nas neka situacija »posrka« v destruktivno čustveno stanje takrat, kadar smo navajeni dihati z zgornjem delom pljuč. Za tak način dihanja je značilen nestabilen čustveni in mentalni svet. Ker destruktivnih čustev pogostokrat ne želimo doživeti, blokiramo dihanje. Zadrževanje diha nas omrtvi in nas do neke mere energijsko loči od situacije, ki je ne želimo doživeti/se z njo soočiti, ker je pač za nas preveč boleča. Z zadrževanjem dihanja organizem samodejno zmanjša raven čutenja in doživljanja svojega telesa, telesnih občutkov, čustev in samega sebe v celoti, ne le slabih izkušenj, ampak tudi pozitivnih življenjskih radosti. Tak način upravljanja s sabo nam do neke mere prihrani bolečino soočanja z neprijetno situacijo, a če to postane naš vzorec delovanja, zadušimo tudi vse drugo. Vzroki večine psihosomatskih težav izvirajo v represiji (tlačenju) čutenja; ko čutenje zatremo, namesto da bi ga izrazili. Blokada dihanja je torej napačen pristop. Dobra novica pa je ta, da tako kot čustvena stanja vplivajo na način dihanja, lahko tudi z načinom dihanja vplivamo na čustvena stanja. Ko začutimo naval strahu, skrbi …, je treba začetzi počasi in globoko dihati s trebuhom in čustvo se bo umirili. Nasploh je dobro, da se navadimo dihati s trebuhom.
SENZORIČNI NEVRITI
Komunikacija med srcem in možgani je dinamična in obojesmerna. Kadar dobiva signale iz možganov preko simpatikusa, deluje hitreje, kadar prek parasimpatikusa, pa počasneje. Negativna čustva destruktivno delujejo na zdravje srca – jeza recimo za petkrat okrepi rizik srčnega napada in 3 x možganske kapi. Podobno je z intenzivno žalostjo – dan po izgubi ljubljene osebe je nevarnost srčnega napada 21 x povečana, še več tednov po tem pa je 6 x večja od normale. Usmerjenost na analitični um povzroča disharmonijo polja srca – problemi s srcem in ožiljem. Nevroni imajo v možganih vlogo tvorjenja misli, v srcu pa je cca 40.000 milijonov celic sila podobnih nevronom, ki jim pravimo senzorični nevriti, zato smatrajo, da ima tudi srce vlogo nekakšnih avtonomnih možganov. Razmišljajo, pomnijo, čutijo neodvisno od možganov v glavi. Kadar so aktivirani, dajejo možganom navodila, na osnovi katerih se optimizirajo vsi psihološki in fiziološki procesi, predvsem pa kemija imunskega sistema, kemija samozdravljenja, načina, na katerega se telo popravlja in zdravi, kemija, ki zavira staranje ... To kemijo torej aktivirajo možgani, možgani pa dobijo ustrezna navodila iz srca, kadar so aktivirani senzorični nevriti. V stanju aktiviranih senzoričnih nevritov prihaja tudi do »popravila« mutiranih genov, kar je potrdil tale poskus: Skupina obolelih od raka prostate je 90 dni izvajala vajo aktiviranja senzoričnih nevritov (žal ne vem kolikokrat dnevno in kako dolgo). Po 90 dneh so ugotovili, da se je bolnikom v povprečju »popravilo« cca 500 genov – večina tistih, povezanih z rakom prostate.
Praktična izvedba aktivacije senzoričnih nevritov;
Sedemo s hrbtenico pokonci tako, da uporabljamo čim manj mišic za to, da vzdržujemo pokončno držo oziroma da se lahko fizično popolnoma sprostimo. Dihamo nekoliko globlje, počasneje in s trebuhom. Priporočljivo je, da oba kazalca blago pritisnemo na timus in se zavemo prostora srca. Dodamo čustvo hvaležnosti, razumevanja, ljubezni, sočutja in se v prostoru srca zavemo energijske komponente te čustvene energije. Do popolne aktivacije pride, ko dobimo v srcu občutek spontane svetlobe. Ljudje, ki imajo izkušnje z meditacijami »pridejo« do občutka spontane svetlobe po cca treh tednih. Pomembno je, da svetlobe ne vizualiziramo – pojaviti se mora spontano. Tudi če ne dosežemo faze spontane svetlobe, na opisani način zagotovo v veliki meri aktiviramo senzorične nevrite.
----------------------------------
Pri srčni aritmiji na obeh rokah »naredimo« prijem, pri katerem s palcem prekrijemo srednji del kazalca, vrh palca pa spojimo z vrhom sredinca in začnemo dihati počasi in globoko iz trebuha. Aritmija bo presenetljivo hitro ponehala. Prijem sem vam pokazal, ne vem pa, kako se imenuje, tako da ga nisem mogel poiskati na internetu.
Zapis Nevenke Vahtar:
Zelo pomembno je vedeti, da svoje življenje lahko "oblikujemo" s svojim čustvenim odzivom na dogajanje v sebi in okrog sebe.
Vplivamo na sebe s svojim čustvenim pogledom na dogodke in naš odziv se odrazi tudi na okolici v kateri smo.
Korona, strah, panika, tesnoba, stres in vsi naši neprijetni odzivi spreminjajo naše gene in vijačnico krčujo in tudi izključujejo aktivnosti določenih delov. Tako si "prigaramo" bolezni.
Dobra volja, sreča, ljubezen, upanje, korajža, vera v ZMOREM, nas postavi v trden položaj, saj se v nas odvijajo procesi, ki gradijo imunost. (in to ne smemo delati s figo v žepu).
Vaja, ki smo jo naredili na koncu predavanja in nasvet Tadeja Pretnarja:
Za zdravje se moramo sami truditi. In "prva pomoč" je že v pravilnem, globokem, trebušnem dihanju:
Sedimo vzravnani s stopali na tleh dlanmi v naročju. Oči imamo zaprte. Pozornost mora biti v našem srcu (lahko nanj postavimo 2 prsta, da lažje dosežemo in ohranjamo pozornost), ki ga izpolnjujemo z našim pozitivnim pogledom na življenje. To dihanje počnimo 3 mesece vsak dan po 5 min v tišini in miru. Rezultat ne bo izostal.
Pomaga nam lahko tudi da prste roke malo "prepletemo":
Palec pritisnemo na upognjeni kazalec. S sredincem pa se dotikamo vrha palca.
Zelo pomembno je vedeti, da svoje življenje lahko "oblikujemo" s svojim čustvenim odzivom na dogajanje v sebi in okrog sebe.
Vplivamo na sebe s svojim čustvenim pogledom na dogodke in naš odziv se odrazi tudi na okolici v kateri smo.
Korona, strah, panika, tesnoba, stres in vsi naši neprijetni odzivi spreminjajo naše gene in vijačnico krčujo in tudi izključujejo aktivnosti določenih delov. Tako si "prigaramo" bolezni.
Dobra volja, sreča, ljubezen, upanje, korajža, vera v ZMOREM, nas postavi v trden položaj, saj se v nas odvijajo procesi, ki gradijo imunost. (in to ne smemo delati s figo v žepu).
Vaja, ki smo jo naredili na koncu predavanja in nasvet Tadeja Pretnarja:
Za zdravje se moramo sami truditi. In "prva pomoč" je že v pravilnem, globokem, trebušnem dihanju:
Sedimo vzravnani s stopali na tleh dlanmi v naročju. Oči imamo zaprte. Pozornost mora biti v našem srcu (lahko nanj postavimo 2 prsta, da lažje dosežemo in ohranjamo pozornost), ki ga izpolnjujemo z našim pozitivnim pogledom na življenje. To dihanje počnimo 3 mesece vsak dan po 5 min v tišini in miru. Rezultat ne bo izostal.
Pomaga nam lahko tudi da prste roke malo "prepletemo":
Palec pritisnemo na upognjeni kazalec. S sredincem pa se dotikamo vrha palca.
