Topolovec - 26. 1. 2011
Glede na trenutno mrzlo vreme se je Vinko odločil, da nas popelje na krajši izlet na Topolovec, ki ima višino 476 m.
Z avtomobili smo se odpeljali pod sam hrib pri Boštanju. V dolini ima shranjen svoj les Vene Peter , ki ga uporablja za svoje skulpture in se mora pravilno posušiti. Dolina je ozka globel, ki je verjetno ravno prav vlažna za ta namen.
Ob križu (ki je lepo vzdrževan in s klopco) – znamenju, smo se podali levo v stransko globel, v kateri je suho korito hudourniškega potoka. Marjana Dvojmoč nam je omenila, da so oni kot otroci ubrali pot po desni strani v strmo pobočje in bili pri cerkvi v 15 minutah. Sedaj je ta pot zaraščena in bi se bilo težko povzpeti po njej.
Vinko nam je razložil, da je ta pot romarska in da bomo šli po poti, ki so jo uporabljali romarji. Zgodba pravi, da je bila cerkev postavljena kot zahvala, ker je ozdravel hudo bolan graščakov sin. Postaviti jo je dal Andrej Mordax leta 1734. 1935 leta pa jo je dekorativno poslikal Cetinšek.
Takoj smo v globeli opazili veliko s koreninami vred podrtih dreves. Vinko nam razloži, da se to dogaja ob snegu z žledom in močnem vetru, ko drevo ne vzdrži pritiska - za povrh drevesa stojijo na kamnitih tleh in korenine nimajo trdnega oprijema. Tako so bile igrive korenine prav lep in zanimiv motiv za fotografije. Pot je kar strma, a sorazmerno široka, saj so tu vozili z živino in vozovi v vinograde (cesta naokrog jim je bila veliko predolga).
Na pol poti stoji lepo obnovljena kapelica, pri kateri smo zavili na desno po travniškem pobočju. Travnik je tudi že precej zaraščen in ponekod so sadna drevesa že med visokim grmovjem. Na vrhu travnika smo zopet prišli na pot iz globeli in po njej nadaljevali skozi dvorišče kmetije, kjer se pogled odpre na jug in na severu se pokaže nad gozdom tudi cerkev. Nekoč je bila vijugasta pot preko travnika, ki pa jo je čas že zabrisal. Pri kmetiji smo opazili tudi lep zimzeleni grm z oranžnimi plodovi – po Vinku – je rastlina iz Japonske prinešena k nam.
Pri naslednji kmetiji pa se začne tudi božja pot s kapelicami, ki imajo poslikavo na steklu od sevniškega umetnika Rudija Stoparja. Ena od kapelic je pogorela in je sedaj brez slike. Druge pa imajo tudi imena darovalcev: Andolšek, Dolinšek, Slapšak, Conradi, L.P. Odlazek.
Zadnja kapelica je pred samo vasjo Topolovec. Vas – se vidi – živi z romanjem še danes. Prostora ravno - na vrhu hriba - ni veliko, ker se pobočje začne takoj spuščati v vse smeri.
Sama cerkev pa ima lep razgled na vse smeri – tako nam Vinko razloži poglede. Imeli smo sončno vreme z meglicami, tako pogled ni bil najlepši, a se je vseeno videlo kar daleč. Videli smo v smeri nasprotni od urinega kazalca: Dobje, Kovačev hrib nad Jelovcem, Malkovec, Tingart – strma grapa, dolina Radovan (Radovej), Logarnice – v katerih so nekoč stanovali, jasa Šinkovec, Laze, Rekštajn – grad – še obstajajo razvaline starega zidu, vinska cesta proti Primožu, vas Vrh (Androjna Vitko je izdelal družinsko drevo), hrib Hrib, hiša družine Senica, Kremenc, Poganka, Dedna gora, Konjsko, Lukovec, Boštanj, Turiški grad – Radna – včasih je to bila gimnazija, na Savi je bil tudi otok za ptice, Krško, Sremič, Čanje za sevniškim pokopališčem, cerkev svete Neže – zraven je nekoč največji slovenski sadovnjak jabolk, že za drevjem se nam je skrival Bohor in Javornik ter Lisca.
Marko Pogačnik, ki dela projekt ozdravitve energetske moči Save, je ugotovil, da cerkev stoji na energetski točki in je ena od potrebnih točk za pomoč Savi ravno cerkev na Topolovcu.
Cerkev ima tudi orgle. Oltar je narejen v baročnem stilu, a avtor je neznan. Ob 500-letnici Boštanjske fare je cerkev praznovala 150 let in je v spominski knjigi opisana na več straneh. Dolžina cerkve je 17,97 in širina 9,5 m, pod kupolo pa je visoka 11,30m . Cerkev je posvečena Mariji z Jezusom.
Na poti nazaj nas je Marjana Dvojmoč opozorila na liste zaščitene rastline širokolistne lobodike, ki se nam je kazala iz snega.
Po cesti smo se spustili v vas Vrh in potem v globel, po kateri smo prišli – mimo kapelice do avtomobilov.
Zapisnik sestavila
Nevenka Vahtar
Z avtomobili smo se odpeljali pod sam hrib pri Boštanju. V dolini ima shranjen svoj les Vene Peter , ki ga uporablja za svoje skulpture in se mora pravilno posušiti. Dolina je ozka globel, ki je verjetno ravno prav vlažna za ta namen.
Ob križu (ki je lepo vzdrževan in s klopco) – znamenju, smo se podali levo v stransko globel, v kateri je suho korito hudourniškega potoka. Marjana Dvojmoč nam je omenila, da so oni kot otroci ubrali pot po desni strani v strmo pobočje in bili pri cerkvi v 15 minutah. Sedaj je ta pot zaraščena in bi se bilo težko povzpeti po njej.
Vinko nam je razložil, da je ta pot romarska in da bomo šli po poti, ki so jo uporabljali romarji. Zgodba pravi, da je bila cerkev postavljena kot zahvala, ker je ozdravel hudo bolan graščakov sin. Postaviti jo je dal Andrej Mordax leta 1734. 1935 leta pa jo je dekorativno poslikal Cetinšek.
Takoj smo v globeli opazili veliko s koreninami vred podrtih dreves. Vinko nam razloži, da se to dogaja ob snegu z žledom in močnem vetru, ko drevo ne vzdrži pritiska - za povrh drevesa stojijo na kamnitih tleh in korenine nimajo trdnega oprijema. Tako so bile igrive korenine prav lep in zanimiv motiv za fotografije. Pot je kar strma, a sorazmerno široka, saj so tu vozili z živino in vozovi v vinograde (cesta naokrog jim je bila veliko predolga).
Na pol poti stoji lepo obnovljena kapelica, pri kateri smo zavili na desno po travniškem pobočju. Travnik je tudi že precej zaraščen in ponekod so sadna drevesa že med visokim grmovjem. Na vrhu travnika smo zopet prišli na pot iz globeli in po njej nadaljevali skozi dvorišče kmetije, kjer se pogled odpre na jug in na severu se pokaže nad gozdom tudi cerkev. Nekoč je bila vijugasta pot preko travnika, ki pa jo je čas že zabrisal. Pri kmetiji smo opazili tudi lep zimzeleni grm z oranžnimi plodovi – po Vinku – je rastlina iz Japonske prinešena k nam.
Pri naslednji kmetiji pa se začne tudi božja pot s kapelicami, ki imajo poslikavo na steklu od sevniškega umetnika Rudija Stoparja. Ena od kapelic je pogorela in je sedaj brez slike. Druge pa imajo tudi imena darovalcev: Andolšek, Dolinšek, Slapšak, Conradi, L.P. Odlazek.
Zadnja kapelica je pred samo vasjo Topolovec. Vas – se vidi – živi z romanjem še danes. Prostora ravno - na vrhu hriba - ni veliko, ker se pobočje začne takoj spuščati v vse smeri.
Sama cerkev pa ima lep razgled na vse smeri – tako nam Vinko razloži poglede. Imeli smo sončno vreme z meglicami, tako pogled ni bil najlepši, a se je vseeno videlo kar daleč. Videli smo v smeri nasprotni od urinega kazalca: Dobje, Kovačev hrib nad Jelovcem, Malkovec, Tingart – strma grapa, dolina Radovan (Radovej), Logarnice – v katerih so nekoč stanovali, jasa Šinkovec, Laze, Rekštajn – grad – še obstajajo razvaline starega zidu, vinska cesta proti Primožu, vas Vrh (Androjna Vitko je izdelal družinsko drevo), hrib Hrib, hiša družine Senica, Kremenc, Poganka, Dedna gora, Konjsko, Lukovec, Boštanj, Turiški grad – Radna – včasih je to bila gimnazija, na Savi je bil tudi otok za ptice, Krško, Sremič, Čanje za sevniškim pokopališčem, cerkev svete Neže – zraven je nekoč največji slovenski sadovnjak jabolk, že za drevjem se nam je skrival Bohor in Javornik ter Lisca.
Marko Pogačnik, ki dela projekt ozdravitve energetske moči Save, je ugotovil, da cerkev stoji na energetski točki in je ena od potrebnih točk za pomoč Savi ravno cerkev na Topolovcu.
Cerkev ima tudi orgle. Oltar je narejen v baročnem stilu, a avtor je neznan. Ob 500-letnici Boštanjske fare je cerkev praznovala 150 let in je v spominski knjigi opisana na več straneh. Dolžina cerkve je 17,97 in širina 9,5 m, pod kupolo pa je visoka 11,30m . Cerkev je posvečena Mariji z Jezusom.
Na poti nazaj nas je Marjana Dvojmoč opozorila na liste zaščitene rastline širokolistne lobodike, ki se nam je kazala iz snega.
Po cesti smo se spustili v vas Vrh in potem v globel, po kateri smo prišli – mimo kapelice do avtomobilov.
Zapisnik sestavila
Nevenka Vahtar
