Na lepše v Trst - 6. 5. 2025
No, pa dajmo Trst in posebno izkušnjo z vlakom, ki so jo Slovenske železnice najavile kot dobro turistično potezo za leto 2025.
S pomočjo Sevničanke Marjance Ajše Vižintin smo našli vodiča Karla (Carla) Mezgeca, živečega v Trstu, ki je naša pričakovanja tako glede vodenja, vedenja in prijaznosti nadgradil.
Ob 4.03 nas je na vlak stopilo 11 žensk in 3 moški. Človek kar ne more verjeti, o koliko stvareh smo govorili, tako da je pot do Trsta minila v hipu. Še dobro, da smo drug na drugega pazili in opozorili, da smo pravočasno presedli v Ljubljani in Opčinah. Na tiru nas je že čakal Karlo. Po nujnih opravkih po dolgi poti smo krenili na trg pred postajo in si od zunaj ogledali Kalistrovo palačo, vhod v Staro Luko, spomenik Sisi in kar naenkrat smo stali ob znamenitem tramvaju, ki je turistična znamenitost in ki to sezono vozi potnike iz Trsta do Opčin in obratno.
Narodni dom me je presenetil, saj je bil brez slovenske zastave. Kako to? Karlo nam je pojasnil, da še niso urejeni vsi papirji. Mogočna zgradba, delo arhitekta Maksa Fabiana, Slovenca iz Kobdilj pri Štanjelu, osebnega svetovalca Franca Ferdinanda za arhitekturo, je bila od 1904 do 1920 središče bogatega političnega in kulturnega življenja Slovencev. Meni je bilo zanimivo, da je gradnjo finančno prevzela Tržaška posojilnica in hranilnica, ki je znala razmišljati, kako zgraditi stavbo, ki bo sama sebe oskrbovala. To pomeni, da so v stavbi naredili poleg kulturnih, športnih prostorov še banko, dve restavraciji, hotel Balkan, kavarno, tiskarno, pisarne in zasebna stanovanja. Fašistični skrajneži so ga 1920 požgali.
Sprehod smo nadaljevali po Nabrežju do Velikega trga in Borznega trga, kjer smo se ustavili pred hišo Žige Zoisa, mecena Linhartu in Vodniku. Topla čustva so nas preplavila, ko smo se zavedali, da so močni geni po materi Slovenki zaslužni za prvo slovensko igro in prve slovenske pesmi ter prvi slovenski časopis. Na griču Sv. Justa smo podoživljali lepoto narave, stolnice s freskami in protestantske miselnosti, da naj vsak narod bere sveto pismo v svojem jeziku. Tukaj je škof Bonomo nudil dom in izobrazbo Primožu Trubarju.
Veličastne stavbe, kipi, vodnjaki, ostanki vozov, s katerimi so vozili blago v in iz Trsta, ko še ni bilo železnice, mostički čez morske zalivčke, pogled na Ponte Roso, del rimskega zidu iz 33 pred n. št., kavarna s štukaturami in pisanimi sladicami, parkirišča za vespe, strme tlakovane ulice s pogledom na morje ali od morja v hrib. Oživele so zgodbe o pomorščakih, revnih otrocih, ki so pobirali ostanke sadja iz morja, o Judih, Grkih, Srbih … Po uradnem štetju prebivalcev je 1910 v Trstu živelo 229.510 ljudi, od tega 57.000 Slovencev ali 25 % prebivalstva. Tako je Trst takrat veljal za največje slovensko mesto (Ljubljana je štela okrog 40.000 prebivalcev).
Mogočnost Trsta so dopolnili še prijazni mladi ljudje, ki so naši študentki in invalidki pomagali dvigniti in prenesti električno kolo.
Polni vtisov in z veliko novih vedenj smo zadovoljni sedli na vlak, ki nas je popeljal vse do Zidanega Mosta. Še nekaj minut in srečen povratek v Sevnico.
Zapis in foto: Jelka Slukan
S pomočjo Sevničanke Marjance Ajše Vižintin smo našli vodiča Karla (Carla) Mezgeca, živečega v Trstu, ki je naša pričakovanja tako glede vodenja, vedenja in prijaznosti nadgradil.
Ob 4.03 nas je na vlak stopilo 11 žensk in 3 moški. Človek kar ne more verjeti, o koliko stvareh smo govorili, tako da je pot do Trsta minila v hipu. Še dobro, da smo drug na drugega pazili in opozorili, da smo pravočasno presedli v Ljubljani in Opčinah. Na tiru nas je že čakal Karlo. Po nujnih opravkih po dolgi poti smo krenili na trg pred postajo in si od zunaj ogledali Kalistrovo palačo, vhod v Staro Luko, spomenik Sisi in kar naenkrat smo stali ob znamenitem tramvaju, ki je turistična znamenitost in ki to sezono vozi potnike iz Trsta do Opčin in obratno.
Narodni dom me je presenetil, saj je bil brez slovenske zastave. Kako to? Karlo nam je pojasnil, da še niso urejeni vsi papirji. Mogočna zgradba, delo arhitekta Maksa Fabiana, Slovenca iz Kobdilj pri Štanjelu, osebnega svetovalca Franca Ferdinanda za arhitekturo, je bila od 1904 do 1920 središče bogatega političnega in kulturnega življenja Slovencev. Meni je bilo zanimivo, da je gradnjo finančno prevzela Tržaška posojilnica in hranilnica, ki je znala razmišljati, kako zgraditi stavbo, ki bo sama sebe oskrbovala. To pomeni, da so v stavbi naredili poleg kulturnih, športnih prostorov še banko, dve restavraciji, hotel Balkan, kavarno, tiskarno, pisarne in zasebna stanovanja. Fašistični skrajneži so ga 1920 požgali.
Sprehod smo nadaljevali po Nabrežju do Velikega trga in Borznega trga, kjer smo se ustavili pred hišo Žige Zoisa, mecena Linhartu in Vodniku. Topla čustva so nas preplavila, ko smo se zavedali, da so močni geni po materi Slovenki zaslužni za prvo slovensko igro in prve slovenske pesmi ter prvi slovenski časopis. Na griču Sv. Justa smo podoživljali lepoto narave, stolnice s freskami in protestantske miselnosti, da naj vsak narod bere sveto pismo v svojem jeziku. Tukaj je škof Bonomo nudil dom in izobrazbo Primožu Trubarju.
Veličastne stavbe, kipi, vodnjaki, ostanki vozov, s katerimi so vozili blago v in iz Trsta, ko še ni bilo železnice, mostički čez morske zalivčke, pogled na Ponte Roso, del rimskega zidu iz 33 pred n. št., kavarna s štukaturami in pisanimi sladicami, parkirišča za vespe, strme tlakovane ulice s pogledom na morje ali od morja v hrib. Oživele so zgodbe o pomorščakih, revnih otrocih, ki so pobirali ostanke sadja iz morja, o Judih, Grkih, Srbih … Po uradnem štetju prebivalcev je 1910 v Trstu živelo 229.510 ljudi, od tega 57.000 Slovencev ali 25 % prebivalstva. Tako je Trst takrat veljal za največje slovensko mesto (Ljubljana je štela okrog 40.000 prebivalcev).
Mogočnost Trsta so dopolnili še prijazni mladi ljudje, ki so naši študentki in invalidki pomagali dvigniti in prenesti električno kolo.
Polni vtisov in z veliko novih vedenj smo zadovoljni sedli na vlak, ki nas je popeljal vse do Zidanega Mosta. Še nekaj minut in srečen povratek v Sevnico.
Zapis in foto: Jelka Slukan
