V Boštanj - 7. 2. 2018
Pogled skozi okno me zjutraj prepriča, da so imeli vremenoslovci v napovedi prav: sneži in snežilo je gotovo tudi ponoči. Nič hudega, saj smo v študijskem krožku Spoznavanje naravnih vrednot (Društvo Univerza za tretje življenjsko obdobje) rekli, da se dobimo ob osmih na parkirišču pri rondoju v Šmarju (Sevnica) ob vsakem vremenu. Koliko jih bo danes prišlo, menda ja ne bom sama? Pa na parkirišču že čakata dve članici, skupaj nas pride sedem, štirje pa se nam pridružijo kasneje v Boštanju. Sedem "palčic" se torej odpravi po prehodu pod železnico, naprej po Savski cesti do trgovine Mercator tehnika, po brvi preko Save in skozi Radno do Spodnjega Boštanja. V glavnem je vsaj malo gazi, sicer pa smo dobro opremljene tudi za sneg. Užitek je hoditi po sveže zapadlem snegu, izpod neba pa še vedno padajo bele zvezdice. Posebno lepo je okrašeno drevje: kar ne moremo se načuditi, koliko snega se lahko nabere na vejah in v kakšnih oblikah.
Pot nas vodi mimo nove šole, ki so jo odprli leta 1974, dograjevali v letih 1995 in 1996, leta 2015 pa še energetsko sanirali. Članice krožka obujajo spomine na leta svojega šolanja: večina je v Sevnici hodila kar v štiri stavbe, nekateri učenci in učenke so se morali prešolati v Boštanj, skratka šolstvo ima v teh krajih pestro zgodovino. Sicer pa za začetek šole v Boštanju štejejo leto 1850 v razširjeni mežnariji. Stara šola pri cerkvi je bila zgrajena leta 1882 in v njej se je odvijal pouk vse do izgradnje nove šole. Dobro se še spominjamo referenduma za šole, ko naj bi se dan pred odločanjem pod stavbo stare šole pokazala nevarna luknja. No, stavba še vedno stoji. V bližini je tudi stavba nekdanjega Krajevnega urada in Pošte, ki je sedaj pogodbena v sklopu Mercatorjeve trgovine.
Pri župnijski cerkvi Povišanje svetega Križa se spomnimo slovitih jaslic, ki so jih gotovo že pospravili, in neštetih lepih koncertov v tej cerkvi. Cerkev so zgradili leta 1853 na stari osnovi iz 16. stoletja in posvetili štiri leta kasneje. Temeljito prenovo je doživela v letih od 1990 do 2009. Kadar jo pogledam od strani, se mi zdi, da je zvonik premajhen glede na velikost ostale zgradbe.
Mimo šolskega čebelnjaka nadaljujemo pot ob novih hišah, čudita pa nas dva čudna velika predmeta, ki ležita ravno za tablo z opozorilom, da je odlaganje odpadkov prepovedano. Ne znamo si razložiti, kaj naj bi to bilo.
Zdaj smo pa že blizu cerkvice svetega Nikolaja, ki jo je dal zgraditi boštanjski graščak Andrej Modrax v 18. stoletju (tudi cerkev na Topolovcu). Tako je bila graščinska kapela in podružnična cerkev hkrati. Grad sam s starejšo kapelo je stal na grebenu više in je omenjen leta 1381. Poškodovan je bil v času kmečkih uporov(1515), obnovljen in sredi 17. stoletja propade. Pod grajskim hribom so v tem času zgradili nov dvorec in kasneje še cerkev svetega Nikolaja - zavetnika brodnikov. Cerkev je leta 1949 prišla v roke Kmetijske zadruge Boštanj, leta 1960 je nanjo padlo drevo in jo močno poškodovalo. Dokončnega propada jo je rešil Vinko Golčar: do leta 2006 je obnovil zunanjost, potem pa postopoma še notranjost. Kljub dogovoru z njim, nam ni nihče prišel odpret vrat in smo ogled notranjosti odložili za kdaj drugič.
Da se ne bi vračali po isti poti, ob prometni cesti pa tudi ni najbolj prijetno, se odločimo za pot ob Savi, ki je namenjena pohodnikom in kolesarjem. Tu danes še ni nihče hodil, veselo brodimo po snegu in občudujemo s snežinkami slikovito okrašeno grmovje, predvsem so to jelše. Mimo elektrarne se sprehodimo do lokala, kjer nas čakajo štirje, ki so napravili krajšo pot. Ob toplih napitkih poklepetamo in se pogovorimo o naslednjih pohodih, potem pa se preko mosta in ob železnici vrnemo na izhodišče.
V dveh urah in pol smo prehodili skoraj osem kilometrov in doživeli smo pravo zimsko pravljico.
Viri:
Spletna stran Osnovne šole Boštanj (http://www.os-bostanj.si/zgodovina-sole/)
Spletna stran Župnije Boštanj (http://zupnija-bostanj.rkc.si/)
Spletna stran Krajevne skupnosti Boštanj (http://ks-bostanj.si/Bostanj_nekoc2)
Spletni dnevnik Romane Ivačič.
Pot nas vodi mimo nove šole, ki so jo odprli leta 1974, dograjevali v letih 1995 in 1996, leta 2015 pa še energetsko sanirali. Članice krožka obujajo spomine na leta svojega šolanja: večina je v Sevnici hodila kar v štiri stavbe, nekateri učenci in učenke so se morali prešolati v Boštanj, skratka šolstvo ima v teh krajih pestro zgodovino. Sicer pa za začetek šole v Boštanju štejejo leto 1850 v razširjeni mežnariji. Stara šola pri cerkvi je bila zgrajena leta 1882 in v njej se je odvijal pouk vse do izgradnje nove šole. Dobro se še spominjamo referenduma za šole, ko naj bi se dan pred odločanjem pod stavbo stare šole pokazala nevarna luknja. No, stavba še vedno stoji. V bližini je tudi stavba nekdanjega Krajevnega urada in Pošte, ki je sedaj pogodbena v sklopu Mercatorjeve trgovine.
Pri župnijski cerkvi Povišanje svetega Križa se spomnimo slovitih jaslic, ki so jih gotovo že pospravili, in neštetih lepih koncertov v tej cerkvi. Cerkev so zgradili leta 1853 na stari osnovi iz 16. stoletja in posvetili štiri leta kasneje. Temeljito prenovo je doživela v letih od 1990 do 2009. Kadar jo pogledam od strani, se mi zdi, da je zvonik premajhen glede na velikost ostale zgradbe.
Mimo šolskega čebelnjaka nadaljujemo pot ob novih hišah, čudita pa nas dva čudna velika predmeta, ki ležita ravno za tablo z opozorilom, da je odlaganje odpadkov prepovedano. Ne znamo si razložiti, kaj naj bi to bilo.
Zdaj smo pa že blizu cerkvice svetega Nikolaja, ki jo je dal zgraditi boštanjski graščak Andrej Modrax v 18. stoletju (tudi cerkev na Topolovcu). Tako je bila graščinska kapela in podružnična cerkev hkrati. Grad sam s starejšo kapelo je stal na grebenu više in je omenjen leta 1381. Poškodovan je bil v času kmečkih uporov(1515), obnovljen in sredi 17. stoletja propade. Pod grajskim hribom so v tem času zgradili nov dvorec in kasneje še cerkev svetega Nikolaja - zavetnika brodnikov. Cerkev je leta 1949 prišla v roke Kmetijske zadruge Boštanj, leta 1960 je nanjo padlo drevo in jo močno poškodovalo. Dokončnega propada jo je rešil Vinko Golčar: do leta 2006 je obnovil zunanjost, potem pa postopoma še notranjost. Kljub dogovoru z njim, nam ni nihče prišel odpret vrat in smo ogled notranjosti odložili za kdaj drugič.
Da se ne bi vračali po isti poti, ob prometni cesti pa tudi ni najbolj prijetno, se odločimo za pot ob Savi, ki je namenjena pohodnikom in kolesarjem. Tu danes še ni nihče hodil, veselo brodimo po snegu in občudujemo s snežinkami slikovito okrašeno grmovje, predvsem so to jelše. Mimo elektrarne se sprehodimo do lokala, kjer nas čakajo štirje, ki so napravili krajšo pot. Ob toplih napitkih poklepetamo in se pogovorimo o naslednjih pohodih, potem pa se preko mosta in ob železnici vrnemo na izhodišče.
V dveh urah in pol smo prehodili skoraj osem kilometrov in doživeli smo pravo zimsko pravljico.
Viri:
Spletna stran Osnovne šole Boštanj (http://www.os-bostanj.si/zgodovina-sole/)
Spletna stran Župnije Boštanj (http://zupnija-bostanj.rkc.si/)
Spletna stran Krajevne skupnosti Boštanj (http://ks-bostanj.si/Bostanj_nekoc2)
Spletni dnevnik Romane Ivačič.