Vrh pri Boštanju - 3. 4. 2019
Na rondoju se nas zbere 15. Vinkova skupina se tudi zbira – se pozdravimo.
Zapeljemo se v Boštanj pod skakalnice, kjer se dobimo še z Ado Plazar. Od tu se po levi ob skakalnici dvignemo nad njo.
Dan je meglen, tako pogledi v daljavo niso najlepši. A je vseeno za uživanje prav prijetno. Sadno drevje je v cvetenju, tako ugotavljamo, kaj cveti. Ob hišah so že v cvetju gojene rože, tako so pogledi na domačije, kot na naravo lepi. Vidi se le suša, ki pokrajini da bolj siv odtenek rjave.
Ko pridemo k Ladu, se naužijemo narcis, ki jih je več vrst in tudi kar velika planjava. Cveti tudi zgodnji rododendron in tudi zasaditve v koritih imata lepe. Od njih je tudi lep razgled na okolico. Lado nam tudi pokaže v lopi staro okno v stari steni – ki je ohranjeno za spomin.
Že prej ob poti nam razloži, da so njegovi predniki tu živeli okrog 300 let nazaj in njegov prednik je bil prvi odkupljeni tlačan. Te stare hiše – posestva ni več – a ostale so udrtine na pobočju. Zadnji, ki je to dedoval, je odšel v Nemčijo delat. To se je prodalo na takrat - ob inflaciji - na klaveren način. Potem so tu zopet kupili v bližini zemljo. Ena dolina še sedaj nosi ime Šintlerjeva.
S soprogo nas bogato postrežeta. Domača aronija - najprej za zdravje. Nato pa še mlačen jabolčni zavitek, ki ob nas kar »izpuhti« - tako je dober – »diši na še« - kot se ob dobrih stvareh reče. Tudi hišni prijatelj je odličen in kavica na koncu se res prileže.
Romana nas še informira, da so na Vinkove fotke njegovega obiska tu odzivi – mnoge zanima, kje je toliko narcis.
Gostiteljema se iskreno zahvalimo za lepo in okusno doživetje!
Skupno smo bili na pohodu cca 3 ure in zaključili ob 11.30.
Zapisala Nevenka Vahtar
¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤
Zapeljemo se v Boštanj pod skakalnice, kjer se dobimo še z Ado Plazar. Od tu se po levi ob skakalnici dvignemo nad njo.
Dan je meglen, tako pogledi v daljavo niso najlepši. A je vseeno za uživanje prav prijetno. Sadno drevje je v cvetenju, tako ugotavljamo, kaj cveti. Ob hišah so že v cvetju gojene rože, tako so pogledi na domačije, kot na naravo lepi. Vidi se le suša, ki pokrajini da bolj siv odtenek rjave.
Ko pridemo k Ladu, se naužijemo narcis, ki jih je več vrst in tudi kar velika planjava. Cveti tudi zgodnji rododendron in tudi zasaditve v koritih imata lepe. Od njih je tudi lep razgled na okolico. Lado nam tudi pokaže v lopi staro okno v stari steni – ki je ohranjeno za spomin.
Že prej ob poti nam razloži, da so njegovi predniki tu živeli okrog 300 let nazaj in njegov prednik je bil prvi odkupljeni tlačan. Te stare hiše – posestva ni več – a ostale so udrtine na pobočju. Zadnji, ki je to dedoval, je odšel v Nemčijo delat. To se je prodalo na takrat - ob inflaciji - na klaveren način. Potem so tu zopet kupili v bližini zemljo. Ena dolina še sedaj nosi ime Šintlerjeva.
S soprogo nas bogato postrežeta. Domača aronija - najprej za zdravje. Nato pa še mlačen jabolčni zavitek, ki ob nas kar »izpuhti« - tako je dober – »diši na še« - kot se ob dobrih stvareh reče. Tudi hišni prijatelj je odličen in kavica na koncu se res prileže.
Romana nas še informira, da so na Vinkove fotke njegovega obiska tu odzivi – mnoge zanima, kje je toliko narcis.
Gostiteljema se iskreno zahvalimo za lepo in okusno doživetje!
Skupno smo bili na pohodu cca 3 ure in zaključili ob 11.30.
Zapisala Nevenka Vahtar
¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤
Ob osmih nas je na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica) 15 zbranih od študijskega krožka Spoznavanje vrednot v okviru Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica, ena pa se nam pridruži pod skakalnicami naprej od Boštanja, do koder se mi pripeljemo s štirimi avtomobili.
Kar takoj se začnemo vzpenjati skozi gozd, ki je poln ptičjega petja. Nad skakalnicami, na katerih so skakali tudi v letošnji sezoni, malo postojimo in uživamo v razgledu na Boštanj. Skakalnice so štiri, med njimi tudi 60-metrska. Zdaj so precej zarasle, spet se pojavi ideja o postavitvu plastičnih. Pri tem bi bile baje težave s sosedom, tudi iztek je malce neroden - kratek in skoraj na cesto. V letih 2001 in 2003 sta skakalnice postavila Dolničar in Lindič, da sta njuna sinova skakala na njih. Rekord ima menda skakalka Maja Vtič - 53 metrov.
Malo više nas Lado popelje na travnik in pokaže kotanjo, ki priča, da so bile tu stavbe kmetije njegovih prednikov. Pozna zgodovino svoje družine kakšnih 300 let nazaj in je prepričan, da so bili med prvimi svobodnimi kmeti. Do leta 1922 je bila to precej velika kmetija, potem pa je bil verjetno podtaknjen požar, po nizki ceni so v tem kriznem razdobju razprodali parcele, država je še odpisala dolgove in to je pomenil njen propad. Še danes pa travnik v bližini skakalnic imenujejo Šintlerjev travnik. Ladov oče je kot rudar delal v Nemčiji, bil tam poročen in imel sedem otrok. Leta 1910 se je vrnil v Slovenijo in iskal možnost nakupa dvorca Jevša na Lukovcu, ker pa naj bi tam strašilo, je kupil zemljo na Vrhu pri Boštanju, kjer živita Lado in Ani še zdaj. Žena mu je umrla, delal je v rudniku Trbovlje, zato je v bližini poiskal drugo ženo, ki pa je bila 24 let mlajša od njega, skrbela za sedem otrok iz prvega zakona in mu je rodila tri otroke, med njimi tudi Lada, ki naj bi bil dvanajsti otrok istega očeta (nekaj otrok je vmes pomrlo). Neverjetno, s kakšno skrbnostjo in ljubeznijo Lado niza kroniko svoje družine.
Dvignemo se na Ravne, pogledujemo v dolino Save, tudi v dolino Mirne pokukamo in pogled nam seže do Rekštajna in Kovačevega hriba, ki ga moramo še tudi obiskati. Občudujemo lepo oblikovane vrtove z obilico cvetočih rož in grmovja, na travnikih pa nas razveseljujejo v glavnem trobentice in vijolice ter v gozdu črni trn in divje češnje. Hodimo nad vinogradi, se čudimo strmini, v kateri ljudje obdelujejo zemljo, predvsem pa tudi lepo oskrbovani počitniški hiši lastnika iz Češke.
In že smo pred domovanjem Šintlerjevih: Ani zaliva rože, ki kot v pravljici oblivajo lično hišo. Največ je narcis, belih dišečih (mi jim doma pravimo Jožefove palčke) in rumenih, vmes magnolije, živo rdeče azaleje ... Sprehajamo se kot po parku, uživamo v barvah, oblikah in vonju, niti nekaj drobnih kapljic dežja nas ne zmoti.
Bogato obložena miza vabi: še topel jabolčni zavitek, skrbno narezani kosi kolača, keksi, sok aronije, kava ... Posedimo in klepetamo, tudi o narcisah.
Na internetu lahko preberemo, da je narcisa (znanstveno ime Narcissus) rod čebulnic, ki domuje v Evropi, Severni Afriki in v Aziji in dosega višino med 20 in 45 cm. Večina vrst narcis cveti spomladi, nekatere pa tudi v jeseni. Pri nas so najbolj znana divja rastišča narcis ali kovačnic z belimi cvetovi na Golici. Listi cvetnega odevala so beli ali rumeni. Vse vrste imajo v cvetovih privenček, ki je ponekod izredno velik. Plodovi so suhi in usnjati. Beseda izvira iz grške nárkissos v enakem pomenu, ki je domnevno tvorjena iz nárke v pomenu "odrevenelost, omotica". Čebulica narcise namreč vsebuje snovi, ki povzročajo omotico. Mnoge njene snovi so zdravilne, snov galantamin uporabljajo za zdravljenje Alzheimerjeve bolezni (zato jih gojijo v Walesu, kjer je nacionalni simbol). Po tej rastlini je poimenovan Narcis iz starogrške mitologije. Lepi Narcis se je zaljubil v svojo podobo, ki jo je ugledal na vodni gladini in padel vanjo. Bogovi so ga spremenili v cvetico, ki svoj cvet sklanja, kakor je Narcis sklanjal svojo glavo nad svojim odsevom na vodni gladini. Cvetica ima bledo Narcisovo polt in v sredini rumeno srce v ognjeno rdečem krogu. V zadnjih 400 letih je bilo vzgojenih na tisoče vrst narcis, kar je preraslo v pomembno gospodarsko panogo. Še posebej je pomembna na Nizozemskem, od koder po vsem svetu izvozijo velike količine narcis, vzgojijo tudi do 260 milijonov čebulic letno.
Kar ne moremo se posloviti od te gostoljubne hiše v čarobnem okolju.
Vračamo se po malo spremenjeni poti, delno tudi po markirani, s katere imamo krasen razgled na Sevnico z okolico. Pred odhodom se dogovorimo še za naslednji izlet in pohod: iz Zidanega Mosta v Radeče - s cicko preko Save.
Zapisala
Romana Ivačič
Podrobnosti v spletnem dnevniku.
Kar takoj se začnemo vzpenjati skozi gozd, ki je poln ptičjega petja. Nad skakalnicami, na katerih so skakali tudi v letošnji sezoni, malo postojimo in uživamo v razgledu na Boštanj. Skakalnice so štiri, med njimi tudi 60-metrska. Zdaj so precej zarasle, spet se pojavi ideja o postavitvu plastičnih. Pri tem bi bile baje težave s sosedom, tudi iztek je malce neroden - kratek in skoraj na cesto. V letih 2001 in 2003 sta skakalnice postavila Dolničar in Lindič, da sta njuna sinova skakala na njih. Rekord ima menda skakalka Maja Vtič - 53 metrov.
Malo više nas Lado popelje na travnik in pokaže kotanjo, ki priča, da so bile tu stavbe kmetije njegovih prednikov. Pozna zgodovino svoje družine kakšnih 300 let nazaj in je prepričan, da so bili med prvimi svobodnimi kmeti. Do leta 1922 je bila to precej velika kmetija, potem pa je bil verjetno podtaknjen požar, po nizki ceni so v tem kriznem razdobju razprodali parcele, država je še odpisala dolgove in to je pomenil njen propad. Še danes pa travnik v bližini skakalnic imenujejo Šintlerjev travnik. Ladov oče je kot rudar delal v Nemčiji, bil tam poročen in imel sedem otrok. Leta 1910 se je vrnil v Slovenijo in iskal možnost nakupa dvorca Jevša na Lukovcu, ker pa naj bi tam strašilo, je kupil zemljo na Vrhu pri Boštanju, kjer živita Lado in Ani še zdaj. Žena mu je umrla, delal je v rudniku Trbovlje, zato je v bližini poiskal drugo ženo, ki pa je bila 24 let mlajša od njega, skrbela za sedem otrok iz prvega zakona in mu je rodila tri otroke, med njimi tudi Lada, ki naj bi bil dvanajsti otrok istega očeta (nekaj otrok je vmes pomrlo). Neverjetno, s kakšno skrbnostjo in ljubeznijo Lado niza kroniko svoje družine.
Dvignemo se na Ravne, pogledujemo v dolino Save, tudi v dolino Mirne pokukamo in pogled nam seže do Rekštajna in Kovačevega hriba, ki ga moramo še tudi obiskati. Občudujemo lepo oblikovane vrtove z obilico cvetočih rož in grmovja, na travnikih pa nas razveseljujejo v glavnem trobentice in vijolice ter v gozdu črni trn in divje češnje. Hodimo nad vinogradi, se čudimo strmini, v kateri ljudje obdelujejo zemljo, predvsem pa tudi lepo oskrbovani počitniški hiši lastnika iz Češke.
In že smo pred domovanjem Šintlerjevih: Ani zaliva rože, ki kot v pravljici oblivajo lično hišo. Največ je narcis, belih dišečih (mi jim doma pravimo Jožefove palčke) in rumenih, vmes magnolije, živo rdeče azaleje ... Sprehajamo se kot po parku, uživamo v barvah, oblikah in vonju, niti nekaj drobnih kapljic dežja nas ne zmoti.
Bogato obložena miza vabi: še topel jabolčni zavitek, skrbno narezani kosi kolača, keksi, sok aronije, kava ... Posedimo in klepetamo, tudi o narcisah.
Na internetu lahko preberemo, da je narcisa (znanstveno ime Narcissus) rod čebulnic, ki domuje v Evropi, Severni Afriki in v Aziji in dosega višino med 20 in 45 cm. Večina vrst narcis cveti spomladi, nekatere pa tudi v jeseni. Pri nas so najbolj znana divja rastišča narcis ali kovačnic z belimi cvetovi na Golici. Listi cvetnega odevala so beli ali rumeni. Vse vrste imajo v cvetovih privenček, ki je ponekod izredno velik. Plodovi so suhi in usnjati. Beseda izvira iz grške nárkissos v enakem pomenu, ki je domnevno tvorjena iz nárke v pomenu "odrevenelost, omotica". Čebulica narcise namreč vsebuje snovi, ki povzročajo omotico. Mnoge njene snovi so zdravilne, snov galantamin uporabljajo za zdravljenje Alzheimerjeve bolezni (zato jih gojijo v Walesu, kjer je nacionalni simbol). Po tej rastlini je poimenovan Narcis iz starogrške mitologije. Lepi Narcis se je zaljubil v svojo podobo, ki jo je ugledal na vodni gladini in padel vanjo. Bogovi so ga spremenili v cvetico, ki svoj cvet sklanja, kakor je Narcis sklanjal svojo glavo nad svojim odsevom na vodni gladini. Cvetica ima bledo Narcisovo polt in v sredini rumeno srce v ognjeno rdečem krogu. V zadnjih 400 letih je bilo vzgojenih na tisoče vrst narcis, kar je preraslo v pomembno gospodarsko panogo. Še posebej je pomembna na Nizozemskem, od koder po vsem svetu izvozijo velike količine narcis, vzgojijo tudi do 260 milijonov čebulic letno.
Kar ne moremo se posloviti od te gostoljubne hiše v čarobnem okolju.
Vračamo se po malo spremenjeni poti, delno tudi po markirani, s katere imamo krasen razgled na Sevnico z okolico. Pred odhodom se dogovorimo še za naslednji izlet in pohod: iz Zidanega Mosta v Radeče - s cicko preko Save.
Zapisala
Romana Ivačič
Podrobnosti v spletnem dnevniku.