Zaključek študijskega leta - 7. 5. 2019 (Vinski dvor Deu na Malkovcu)
Predsednik Sašo Jejčič:
Drage sošolke, dragi sošolci!
Preden podam svoje poročilo, naj vam povem eno prigodo, ki se je zgodila ob izvajanju govora sevniškemu funkcionarju pred 40 ali 50 leti. Govor je pričel z naslednjimi besedami:«Tovarišice in tovariši, bom kratek, ker sem omejen.« Žal je pozabil pristaviti, da je časovno omejen. No, jaz danes nisem časovno omejen. Če pa sem drugače omejen, pa presodite sami.
Zaključili smo še eno leto našega študija in druženja. V preteklem študijskem letu sem podelil prvo diplomo v mojem mandatu. Diplomirala je naša sošolka Elka Grilc in nadaljuje podiplomski študij na naši Univerzi. Upam, da bom tudi sam tako uspešen in dočakal dan, ko bom prejel diplomo. Zaenkrat se trudim, se pridno učim, čeprav vem, da je do diplome še 25 let študija.
Ker sem uradno poročilo o delu podal na občnem zboru, bom danes poročal o svojih vtisih o preteklem študijskem letu. No, ko sem že omenil občni zbor, se moram zahvaliti Marjanu za odlično vodenje zbora. Če bi v parlamentu imeli takega predsednika, bi se gledanost prenosov povečala za 100 procentov. Vendar pa njegov trud ni bil brez posledic. Predsedovanje ga je toliko izčrpalo, da mu je padla odpornost in je dobil tako virozo, da mu še žena zdravnica ni mogla pomagati. Na srečo je že ozdravel, je tu med nami in se bo mogoče oglasil s kakšno repliko.
Naj svoje vtise pričnem s predavanji. Katera predavanja so me prevzela, ali mi ostala v spominu. Študijsko leto smo pričeli s predavanjem Mateje Kožuh Novak, ki nam je predstavila položaj starejših in kaj lahko prispevamo k temu, da izborimo boljši položaj. Jaz sem njene besede vzel resno. Prvi korak k borbi za boljši jutri je bil, da sem podaljšal veljavnost orožnega lista. Pištolo pa še iščem, ker sem jo po upokojitvi nekam založil. Teoretično pa sem se o borbi za boljši jutri podučil že na enem izmed naslednjih predavanj, ko smo se seznanili z delom generala Maistra in borbi za severno mejo.
Potem je sledilo zanimivo predavanja Janeza Levstika o svetovnem dnevu čebel. Pozorno sem ga poslušal in izvedel veliko novega o življenju čebel. Ampak še sedaj mi ni jasno, zakaj je Anton Janez Janša opustil čebelarstvo in šel v politiko.
Zelo zanimivo predavanje je imel pater Gržan. Dotaknil se je krivic in neenakosti na svetu. Nasmejali smo se njegovim nezgodam. Podučil nas je, da je bila baba včasih spoštovana in modra. Kaj pa danes pravi Serpentinšek o babi: »Baba je samo zato na svetu, da te žre. Z babo so samo problemi. Baba je kot avto. Strošek, ampak mora bit’. In ko jo ti iz cerkve pripelješ, je že takoj pol manj vredna. Že cena pade. Najhuje pa je to, da se je še znebiti ne moreš.« Ob priliki se bom s patrom pomenil, da mi razloži, zakaj je babam cena tako padla.
Da pa vse ni tako črno, nas je podučila Marija Mikačič Turnšek. Kako ženska funkcionira. Kakšno čudovito bitje je ženska. Njena ženskost je neminljiva. Na srečo pa potrebujete tudi nas moške. Turnškova je priporočila, da bodite do partnerjev pozorne, da se ponovno zaljubite. Leta za seks niso ovira. Bojim pa se, da vse to zahteva preveč truda od žensk in da nas bodo počasi tudi pri seksu zamenjale z roboti.
No, o naslednjem predavanju o inkontinenci vam ne morem ničesar povedati, ker se ga nisem udeležil, imel sem namreč vnetje mehurja.
Zoran Zelič nas je ponovno razveselil z zgodovinsko temo o Taboru v Sevnici pred 150 leti. Pojasnil nam je tudi, kdo so bili mladoslovenci in staroslovenci. In, kako je s tem danes. Prevladujemo staroslovenci. Čez dvajset let pa bomo itak v Sloveniji ostali samo staroslovenci.
Predavatelji iz Zveze potrošnikov so nas podučili, kako preverimo, kakšno hrano kupujemo. Mene so totalno zmedli. Sedaj se za nakupe v trgovini temeljito pripravim. Vzamem lupo, da lahko na embalaži prehrambenih artiklov temeljito preberem vse sestavine. Seveda tak nakup traja 3-4 ure, če želim uživati vsaj približno zdravo hrano. Za fasungo pa si moram rezervirati kar cel 8 urni delovnik.
No, predavanj Antona Komata, Brede Sotošek Drenek in Marije Krušič ne bom komentiral. Povedal bom le, da so me prestrašili, ker nisem vedel, da je življenje tako nevarno. Ogroža nas rak, tla so zastrupljena, zrak je onesnažen, hrana polna kemikalij in težkih kovin. Vse to vpliva na zdravje, na potenco in demenco. Kako se zavarovati? Zdaj že tri mesece ne jem, ne pijem, diham na kratko, da se ne bi kontaminiral ter večkrat na dan butnem z glavo v zid, da razgibam možgane. Ko sem preučil vse te nevarnosti, sem ugotovil, da bi se bilo najbolje preseliti nekam, kjer je življenje bolj varno. Odločil sem se za Novo Zelandijo. In ko sem ravno urejal dokumente, je na Novi Zelandiji prišlo do bombnih napadov. Tako, da sem ostal kar doma.
Sem pa bil ponosen, da nas je tik pred iztekom mandata obiskala varuhinja človekovih pravic. Kar raznežil sem se ob njeni življenjski zgodbi. Že kot deklica je rada nastopala. In kaj je lepšega kot to, da so se ji sanje uresničile. Žal pa nam ni zaupala, ali bo nadaljevala kariero v gledališču, ali bo zamenjala Bobovnika v Odmevih. Ravno danes pa sem izvedel, da je postala neprofesionalna svetovalka predsednika republike.
Na treh potopisnih predavanjih so nam naši člani: Vinko, Janja in Romana, predstavili vtise s svojih potovanj. O tem mogoče malo pozneje.
O krožkih ne bom govoril, ker se danes predstavljajo sami. Mogoče le to, da se bom naslednjič vpisal v Thai chi. Iz zaupnih virov sem izvedel, da se poleg tistih čudnih gibov in objemanj, med vadbo tudi masirajo, žal le čez obleko. Ampak bolje nekaj kot nič.
O ekskurzijah bom kratek. Udeležil sem se le ekskurzije na Primorsko, od koder sta me starša pred 42. leti z avtom in potovalko pripeljala v Sevnico. Sredi mojega Kopra se je pokvaril avtobus. Sopotniki so me nesramno obdolžili, da sem avtobus namerno pokvaril, da bi lahko v Kopru ostal daljši čas in obujal spomine na mlada leta. Zato se naslednjih ekskurzij nisem udeležil, avtobusi pa se tudi niso več pokvarili.
Skoraj bi pozabil predstavitev naše študentke Branke Bogovič. Predstavitev je bila lepa in zanimiva. Revica pa se mi je zasmilila, ker ni vedela, od kod je doma. Na srečo ji je Alenka pomagala. Skupaj sta tavali po zemljevidu Slovenije in končno našli Kras. Branka se je takoj odločila, da je tam doma, čeprav bi lahko bila doma tudi na Štajerskem ali Dolenjskem in še kje.
Za konec pa še nekaj misli o nas, članih U3. Neki dan sem na internetu zašel na blog Romane Ivačič. Zbodla me je njena predstavitev. O sebi trdi, da je značilna upokojenka. Kaj to pomeni? Da je tipična upokojenka, ali povprečna, ali običajna, ali normalna upokojenka. Z nobeno od teh oznak se ne morem strinjati. Zakaj? Če samo na kratko pogledate njeno predstavitev, vidite s čim se ukvarja. Potovanja, hoja, fotografiranje, delo z računalnikom, branje knjig, reševanje križank in miselnih problemov. Pozabila je vsaj še: Šola zdravja, predavanja, skrb za našo spletno stran, vodenje krožka, obiski zobozdravnika itd. Če se poglobite samo v eno od teh dejavnosti, vidite, da je dovolj, da zaposli enega povprečnega upokojenca.
Romana pa ni edina taka navadna upokojenka. Naštel jih bom le nekaj.
Vinko Šeško, legenda hribov in dolin ter fotografije. Kje ni bil in česa ni fotografiral? To bi prej naštel kot, kje je bil.
Janja Kolar – osvojila več ozemelj kot Marko Polo in Džinkiskan skupaj. Pleše, telovadi, se uči angleško, izdeluje zdravilne zvarke.
Ljubo Motore – sevniški kronik, pardon, kronist. Fotograf, ki zabeleži vse, kar miga in gre v Sevnici.
Nevenka Vahtar. Ne samo, da jo je povsod dosti, ampak tudi vse zapiše. Oglejte si njene zapise na naši spletni strani in se vprašajte, kako je možno dobesedno zapisati predavanje. Ima sposobnosti magnetofona. Sam sem se učil stenografije, pa mi ne bi zadostovala za enak zapis.
Mici Jeler – ki je aktivirala oranžne majice, tako, da je zjutraj v moji ulici vse oranžno in se spomnim na pesem moja ulica nori.
Danica Pohar – naša tajnica. Je tudi tajnica pri Društvu izgnancev. Ima dve zahtevni službi. Vse to zmore, ničesar ne pozabi ali spregleda.
Elka Grilc – planinka, družbeno aktivna, podiplomska študentka pri 90 letih.
Naše pesnice, ki pišejo pesmi, nastopajo, izdajajo pesniške zbirke.
Pevski zbor Utrinek, ki zmaguje na tekmovanjih. Mogoče bo celo kdaj na Emi.
Naši slikarji, ki ustvarjajo čudovite slike.
Ustvarjalke ročnih del in ustvarjalnih delavnic, ki izdelujejo čudovite izdelke.
Včeraj smo v knjižnici postavili razstavo, ki si jo lahko v tem mesecu ogledate. Ne bo vam žal, ker so naši umetniki vidno napredovali.
Angleži, računalničarji, zeliščarji, ki pridobivajo nova znanja.
In ne nazadnje tudi vsi mi ostali, ki se učimo, družimo. Večina je aktivna še v več drugih društvih, da ne omenjam še dela z vnuki, na vrtu, prebit čas v čakalnih vrstah v zdravstvu in še kaj.
No, zdaj pa mi povejte, ali je tu med nami kdo navaden, ali normalen upokojenec.
Hvala za pozornost in oprostite za nenormalno dolg govor.
Drage sošolke, dragi sošolci!
Preden podam svoje poročilo, naj vam povem eno prigodo, ki se je zgodila ob izvajanju govora sevniškemu funkcionarju pred 40 ali 50 leti. Govor je pričel z naslednjimi besedami:«Tovarišice in tovariši, bom kratek, ker sem omejen.« Žal je pozabil pristaviti, da je časovno omejen. No, jaz danes nisem časovno omejen. Če pa sem drugače omejen, pa presodite sami.
Zaključili smo še eno leto našega študija in druženja. V preteklem študijskem letu sem podelil prvo diplomo v mojem mandatu. Diplomirala je naša sošolka Elka Grilc in nadaljuje podiplomski študij na naši Univerzi. Upam, da bom tudi sam tako uspešen in dočakal dan, ko bom prejel diplomo. Zaenkrat se trudim, se pridno učim, čeprav vem, da je do diplome še 25 let študija.
Ker sem uradno poročilo o delu podal na občnem zboru, bom danes poročal o svojih vtisih o preteklem študijskem letu. No, ko sem že omenil občni zbor, se moram zahvaliti Marjanu za odlično vodenje zbora. Če bi v parlamentu imeli takega predsednika, bi se gledanost prenosov povečala za 100 procentov. Vendar pa njegov trud ni bil brez posledic. Predsedovanje ga je toliko izčrpalo, da mu je padla odpornost in je dobil tako virozo, da mu še žena zdravnica ni mogla pomagati. Na srečo je že ozdravel, je tu med nami in se bo mogoče oglasil s kakšno repliko.
Naj svoje vtise pričnem s predavanji. Katera predavanja so me prevzela, ali mi ostala v spominu. Študijsko leto smo pričeli s predavanjem Mateje Kožuh Novak, ki nam je predstavila položaj starejših in kaj lahko prispevamo k temu, da izborimo boljši položaj. Jaz sem njene besede vzel resno. Prvi korak k borbi za boljši jutri je bil, da sem podaljšal veljavnost orožnega lista. Pištolo pa še iščem, ker sem jo po upokojitvi nekam založil. Teoretično pa sem se o borbi za boljši jutri podučil že na enem izmed naslednjih predavanj, ko smo se seznanili z delom generala Maistra in borbi za severno mejo.
Potem je sledilo zanimivo predavanja Janeza Levstika o svetovnem dnevu čebel. Pozorno sem ga poslušal in izvedel veliko novega o življenju čebel. Ampak še sedaj mi ni jasno, zakaj je Anton Janez Janša opustil čebelarstvo in šel v politiko.
Zelo zanimivo predavanje je imel pater Gržan. Dotaknil se je krivic in neenakosti na svetu. Nasmejali smo se njegovim nezgodam. Podučil nas je, da je bila baba včasih spoštovana in modra. Kaj pa danes pravi Serpentinšek o babi: »Baba je samo zato na svetu, da te žre. Z babo so samo problemi. Baba je kot avto. Strošek, ampak mora bit’. In ko jo ti iz cerkve pripelješ, je že takoj pol manj vredna. Že cena pade. Najhuje pa je to, da se je še znebiti ne moreš.« Ob priliki se bom s patrom pomenil, da mi razloži, zakaj je babam cena tako padla.
Da pa vse ni tako črno, nas je podučila Marija Mikačič Turnšek. Kako ženska funkcionira. Kakšno čudovito bitje je ženska. Njena ženskost je neminljiva. Na srečo pa potrebujete tudi nas moške. Turnškova je priporočila, da bodite do partnerjev pozorne, da se ponovno zaljubite. Leta za seks niso ovira. Bojim pa se, da vse to zahteva preveč truda od žensk in da nas bodo počasi tudi pri seksu zamenjale z roboti.
No, o naslednjem predavanju o inkontinenci vam ne morem ničesar povedati, ker se ga nisem udeležil, imel sem namreč vnetje mehurja.
Zoran Zelič nas je ponovno razveselil z zgodovinsko temo o Taboru v Sevnici pred 150 leti. Pojasnil nam je tudi, kdo so bili mladoslovenci in staroslovenci. In, kako je s tem danes. Prevladujemo staroslovenci. Čez dvajset let pa bomo itak v Sloveniji ostali samo staroslovenci.
Predavatelji iz Zveze potrošnikov so nas podučili, kako preverimo, kakšno hrano kupujemo. Mene so totalno zmedli. Sedaj se za nakupe v trgovini temeljito pripravim. Vzamem lupo, da lahko na embalaži prehrambenih artiklov temeljito preberem vse sestavine. Seveda tak nakup traja 3-4 ure, če želim uživati vsaj približno zdravo hrano. Za fasungo pa si moram rezervirati kar cel 8 urni delovnik.
No, predavanj Antona Komata, Brede Sotošek Drenek in Marije Krušič ne bom komentiral. Povedal bom le, da so me prestrašili, ker nisem vedel, da je življenje tako nevarno. Ogroža nas rak, tla so zastrupljena, zrak je onesnažen, hrana polna kemikalij in težkih kovin. Vse to vpliva na zdravje, na potenco in demenco. Kako se zavarovati? Zdaj že tri mesece ne jem, ne pijem, diham na kratko, da se ne bi kontaminiral ter večkrat na dan butnem z glavo v zid, da razgibam možgane. Ko sem preučil vse te nevarnosti, sem ugotovil, da bi se bilo najbolje preseliti nekam, kjer je življenje bolj varno. Odločil sem se za Novo Zelandijo. In ko sem ravno urejal dokumente, je na Novi Zelandiji prišlo do bombnih napadov. Tako, da sem ostal kar doma.
Sem pa bil ponosen, da nas je tik pred iztekom mandata obiskala varuhinja človekovih pravic. Kar raznežil sem se ob njeni življenjski zgodbi. Že kot deklica je rada nastopala. In kaj je lepšega kot to, da so se ji sanje uresničile. Žal pa nam ni zaupala, ali bo nadaljevala kariero v gledališču, ali bo zamenjala Bobovnika v Odmevih. Ravno danes pa sem izvedel, da je postala neprofesionalna svetovalka predsednika republike.
Na treh potopisnih predavanjih so nam naši člani: Vinko, Janja in Romana, predstavili vtise s svojih potovanj. O tem mogoče malo pozneje.
O krožkih ne bom govoril, ker se danes predstavljajo sami. Mogoče le to, da se bom naslednjič vpisal v Thai chi. Iz zaupnih virov sem izvedel, da se poleg tistih čudnih gibov in objemanj, med vadbo tudi masirajo, žal le čez obleko. Ampak bolje nekaj kot nič.
O ekskurzijah bom kratek. Udeležil sem se le ekskurzije na Primorsko, od koder sta me starša pred 42. leti z avtom in potovalko pripeljala v Sevnico. Sredi mojega Kopra se je pokvaril avtobus. Sopotniki so me nesramno obdolžili, da sem avtobus namerno pokvaril, da bi lahko v Kopru ostal daljši čas in obujal spomine na mlada leta. Zato se naslednjih ekskurzij nisem udeležil, avtobusi pa se tudi niso več pokvarili.
Skoraj bi pozabil predstavitev naše študentke Branke Bogovič. Predstavitev je bila lepa in zanimiva. Revica pa se mi je zasmilila, ker ni vedela, od kod je doma. Na srečo ji je Alenka pomagala. Skupaj sta tavali po zemljevidu Slovenije in končno našli Kras. Branka se je takoj odločila, da je tam doma, čeprav bi lahko bila doma tudi na Štajerskem ali Dolenjskem in še kje.
Za konec pa še nekaj misli o nas, članih U3. Neki dan sem na internetu zašel na blog Romane Ivačič. Zbodla me je njena predstavitev. O sebi trdi, da je značilna upokojenka. Kaj to pomeni? Da je tipična upokojenka, ali povprečna, ali običajna, ali normalna upokojenka. Z nobeno od teh oznak se ne morem strinjati. Zakaj? Če samo na kratko pogledate njeno predstavitev, vidite s čim se ukvarja. Potovanja, hoja, fotografiranje, delo z računalnikom, branje knjig, reševanje križank in miselnih problemov. Pozabila je vsaj še: Šola zdravja, predavanja, skrb za našo spletno stran, vodenje krožka, obiski zobozdravnika itd. Če se poglobite samo v eno od teh dejavnosti, vidite, da je dovolj, da zaposli enega povprečnega upokojenca.
Romana pa ni edina taka navadna upokojenka. Naštel jih bom le nekaj.
Vinko Šeško, legenda hribov in dolin ter fotografije. Kje ni bil in česa ni fotografiral? To bi prej naštel kot, kje je bil.
Janja Kolar – osvojila več ozemelj kot Marko Polo in Džinkiskan skupaj. Pleše, telovadi, se uči angleško, izdeluje zdravilne zvarke.
Ljubo Motore – sevniški kronik, pardon, kronist. Fotograf, ki zabeleži vse, kar miga in gre v Sevnici.
Nevenka Vahtar. Ne samo, da jo je povsod dosti, ampak tudi vse zapiše. Oglejte si njene zapise na naši spletni strani in se vprašajte, kako je možno dobesedno zapisati predavanje. Ima sposobnosti magnetofona. Sam sem se učil stenografije, pa mi ne bi zadostovala za enak zapis.
Mici Jeler – ki je aktivirala oranžne majice, tako, da je zjutraj v moji ulici vse oranžno in se spomnim na pesem moja ulica nori.
Danica Pohar – naša tajnica. Je tudi tajnica pri Društvu izgnancev. Ima dve zahtevni službi. Vse to zmore, ničesar ne pozabi ali spregleda.
Elka Grilc – planinka, družbeno aktivna, podiplomska študentka pri 90 letih.
Naše pesnice, ki pišejo pesmi, nastopajo, izdajajo pesniške zbirke.
Pevski zbor Utrinek, ki zmaguje na tekmovanjih. Mogoče bo celo kdaj na Emi.
Naši slikarji, ki ustvarjajo čudovite slike.
Ustvarjalke ročnih del in ustvarjalnih delavnic, ki izdelujejo čudovite izdelke.
Včeraj smo v knjižnici postavili razstavo, ki si jo lahko v tem mesecu ogledate. Ne bo vam žal, ker so naši umetniki vidno napredovali.
Angleži, računalničarji, zeliščarji, ki pridobivajo nova znanja.
In ne nazadnje tudi vsi mi ostali, ki se učimo, družimo. Večina je aktivna še v več drugih društvih, da ne omenjam še dela z vnuki, na vrtu, prebit čas v čakalnih vrstah v zdravstvu in še kaj.
No, zdaj pa mi povejte, ali je tu med nami kdo navaden, ali normalen upokojenec.
Hvala za pozornost in oprostite za nenormalno dolg govor.