Zavratec, Studenec
23. 2. 2011
Fotoreportaža Nevenke Vahtar
Fotografije Vinka Šeška
Ob 8.00 smo se - kot običajno – zbrali na rondoju v Šmarju, na sončno mrzlo jutro – žal tudi z meglicami – torej s slabim razgledom, ki nam danes ni bil ravno dobrodošel.
Od tu smo krenili z avtomobili do Lojzetove domačije v Križah. Tu smo se takoj za hišami levo povzpeli na prvi hrib. Kamni pred gozdom so verjetno pobrani z njiv, travnikov. Tu smo se ustavili na vrhu, kjer ravno podirajo drevesa, a Lojze je še našel drevo, v katerega je vrezal oznake, ko je ded 1954 leta umrl. Tu ni bilo nobenega možnega dobrega pogleda v pravo smer, da bi lahko ta hrib povezali z bivšim gradom.
Namen današnje poti je bil: odkriti točno lokacijo gradu, ki ga je Valvazor upodobil v svoji knjigi. Ker pa grad ne obstaja več, je bila naša želja - iz risbe in ostalih razpoložljivih podatkov – razbrati, kje naj bi dejansko nekoč stal ta grad. V igri smo imeli 3 možne lokacije.
Grad smo iskali na področju med Zavratcem in Studencem. Na vseh Valvazorjevih risbah je tudi narisana oznaka smeri neba in smer pogleda na grad. Tako smo si pomagali s kompasom in pogledi na možne hribe, ki jih je Ljubo dobil na internetu. Ker ozadja gradov na risbah niso bila vedno narisana popolnoma verodostojno, smo morali upoštevati tudi ta moment. Upoštevati smo morali tudi, da so lahko sedaj gozdovi, kjer je bil prej odprt svet.
Drugi vrh naše poti je bil hrib z Lovsko kočo Studenec – ki ga Lojze pozna kot grajski hrib. Pod tem hribom so znani tudi rovi. To bi bila lahko zelo verjetno prava lokacija.
Ob lovski koči je še poslopje levo in spredaj lovska opazovalnica – bolj kot kaka kapelica – verjetno uporabna ob kakih prireditvah. Za njo je Krvava luža, ki nikoli ne presahne. Nimamo pravega odgovora, zakaj se imenuje »krvava«. Ljubo nam je tu razložil, da ima to mesto še en pomen za našo novejšo zgodovino. Še v Jugoslaviji – 1991 leta so se tu, kot po celi Sloveniji, vršile čisto zadnje vaje obrambe – ni se govorilo pred kom – in ko se je začela vojna za osamosvojitev, je potekala po načrtu, kot so potekale te vaje, ki so se zgodile pred 20 leti (naslednji mesec).
Ustavili smo se v gostilni na Studencu. Pred njo je lepo urejena kapelica in informacijska deska, na kateri je zemljevid tega okoliša. Označena je Krvava luža pri lovski koči, ki nikoli ne presahne. Slika panorame Studenca prikazuje tudi gozdiček Močile, v katerem je izvir, kjer so prali perilo in napajali živino. Imajo pa tudi znamenito bukev, ki se na višini 8 metrov iz dveh dreves združi v eno in naprej v višino raste kot eno samostojno deblo.
Preden smo prišli v Studenec, smo se na poti ustavili pri Kapelici, ki je kot mala cerkvica z atrijem, v katerem bi morale biti vrvi za zvonec. Sedaj ni zvoncev in tudi ne vrvi. Cerkvica pa ima svojo posebnost – kamnita posoda za žegnano vodo je desno pred vhodom. Pred njo pa že izven strehe stoji odprta prižnica. Vojko nam je za ilustracijo ponazoril, kako je nekoč potekal obred. Cerkvica ima v levi steni skrit še majhen oltarček – odnosno kapelico v kapelici.
Za kapelico se hrib še malo dvigne, da se odpre lep pogled na cerkev in farovž. Ta vzpetina ima svojo posebnost, ki smo jo izvedeli malo kasneje.
Ob kavici smo predebatirali videno in nadaljevali pot levo pred gostilno v hrib. Pred hišo Lojzetovega brata nas je pričakal – še v vasi – mali prigrizek. Presenečeni nad gostoljubnostjo, pa smo bili veseli, ker smo izvedeli še nekaj novega. Lojzetov brat nam je povedal, da ga je pred kratkim gospa iz Kranja povprašala po Tičjem hribu. Na njegovo začudenje, mu je razložila, da je to nekoč imela vsaka vas. To je bil hrib, ki je bil namenjen odlaganju mrtvih, ki so jih »pospravili« ptiči (kot še sedaj v Himalaji). Nato nam je razložil, da je to hrib, na katerem smo stali, ko smo se od kapelice povzpeli proti cerkvi. Ob tem pripovedovanju me je spomnil, da stanujem na Tičnici v Radečah – hribčku nad mestom – gospod Gal iz Maribora, ki je bil radiestezist, pa je ob svojem obisku pri nas omenil, da ima ta hrib neko zvezo z umrlimi. Sedaj sem to lahko povezala.
Ko smo zavili v vas Studenec, sem slikala zanimivo staro hišo in izvedela, da je to bila nekoč gostilna. Šli smo tudi mimo zanimivega starega svnijaka.
Mimo dveletnega – lepo urejenega vinograda smo nadaljevali pot mimo kmetije z gosmi, ki se jih bolj redko vidi. Pred hišo je tudi velika skala, ki me je spominjala na gos.
Preden smo prišli do kmetije gozdarja – ki je lepo obnovljena, smo zavili desno po gozdarski poti. Hoteli smo najti zraščeno bukev. Ker pa so tu tudi delali posek in je v gozdu dosti podrtega lesa, je to tudi Vinka malo zmedlo, a bukev smo našli. Res jo je vredno videti. Ob njej pa mi je pritegnilo še eno zanimivo drevo pogled – več prepletajočih debel – kot da so tudi delno zraščena. V snegu nas je pozdravil tudi podlesek.
Pri kmetiji smo se ustavili in se razgledali po okolici. Na tem področju se nam je odprl širši - žal meglen - pogled na okolico proti zahodu. Od desne proti levi: Orlska gora, Orle, Poganka, Laze, Dedna gora, na pobočju hriba - Spodnje in Zgornje Impolje s še malo bolj levo stoječo bukvijo, ki smo jo obiskali pred 14 dnevi, Primož (Vinkov vikend je na drugi strani hriba), dolina Javorje in še bolj levo zadaj pod hribom Ribniki, mimo katerih smo se pripeljali.
Od kmetije smo se obrnili nazaj in po približno 200 metrih zavili rahlo desno. Pravokotno desno je še en odcep. Tu nam je Lojze razložil, da so po tej poti prihajali v Studenec iz okolice – tudi s Primoža – v šolo.
Mi smo po nekaj minutah prišli še do tretje vzpetine, na kateri bi bilo možno, da bi nekoč bil grad. Baje se na pobočju nahaja več kamenja, ki pa si ga nismo mogli ogledati zaradi snega – torej delo za drugič ob primernejšem vremenu.
Zapisnik sestavila
Nevenka Vahtar
Fotografije Vinka Šeška
Ob 8.00 smo se - kot običajno – zbrali na rondoju v Šmarju, na sončno mrzlo jutro – žal tudi z meglicami – torej s slabim razgledom, ki nam danes ni bil ravno dobrodošel.
Od tu smo krenili z avtomobili do Lojzetove domačije v Križah. Tu smo se takoj za hišami levo povzpeli na prvi hrib. Kamni pred gozdom so verjetno pobrani z njiv, travnikov. Tu smo se ustavili na vrhu, kjer ravno podirajo drevesa, a Lojze je še našel drevo, v katerega je vrezal oznake, ko je ded 1954 leta umrl. Tu ni bilo nobenega možnega dobrega pogleda v pravo smer, da bi lahko ta hrib povezali z bivšim gradom.
Namen današnje poti je bil: odkriti točno lokacijo gradu, ki ga je Valvazor upodobil v svoji knjigi. Ker pa grad ne obstaja več, je bila naša želja - iz risbe in ostalih razpoložljivih podatkov – razbrati, kje naj bi dejansko nekoč stal ta grad. V igri smo imeli 3 možne lokacije.
Grad smo iskali na področju med Zavratcem in Studencem. Na vseh Valvazorjevih risbah je tudi narisana oznaka smeri neba in smer pogleda na grad. Tako smo si pomagali s kompasom in pogledi na možne hribe, ki jih je Ljubo dobil na internetu. Ker ozadja gradov na risbah niso bila vedno narisana popolnoma verodostojno, smo morali upoštevati tudi ta moment. Upoštevati smo morali tudi, da so lahko sedaj gozdovi, kjer je bil prej odprt svet.
Drugi vrh naše poti je bil hrib z Lovsko kočo Studenec – ki ga Lojze pozna kot grajski hrib. Pod tem hribom so znani tudi rovi. To bi bila lahko zelo verjetno prava lokacija.
Ob lovski koči je še poslopje levo in spredaj lovska opazovalnica – bolj kot kaka kapelica – verjetno uporabna ob kakih prireditvah. Za njo je Krvava luža, ki nikoli ne presahne. Nimamo pravega odgovora, zakaj se imenuje »krvava«. Ljubo nam je tu razložil, da ima to mesto še en pomen za našo novejšo zgodovino. Še v Jugoslaviji – 1991 leta so se tu, kot po celi Sloveniji, vršile čisto zadnje vaje obrambe – ni se govorilo pred kom – in ko se je začela vojna za osamosvojitev, je potekala po načrtu, kot so potekale te vaje, ki so se zgodile pred 20 leti (naslednji mesec).
Ustavili smo se v gostilni na Studencu. Pred njo je lepo urejena kapelica in informacijska deska, na kateri je zemljevid tega okoliša. Označena je Krvava luža pri lovski koči, ki nikoli ne presahne. Slika panorame Studenca prikazuje tudi gozdiček Močile, v katerem je izvir, kjer so prali perilo in napajali živino. Imajo pa tudi znamenito bukev, ki se na višini 8 metrov iz dveh dreves združi v eno in naprej v višino raste kot eno samostojno deblo.
Preden smo prišli v Studenec, smo se na poti ustavili pri Kapelici, ki je kot mala cerkvica z atrijem, v katerem bi morale biti vrvi za zvonec. Sedaj ni zvoncev in tudi ne vrvi. Cerkvica pa ima svojo posebnost – kamnita posoda za žegnano vodo je desno pred vhodom. Pred njo pa že izven strehe stoji odprta prižnica. Vojko nam je za ilustracijo ponazoril, kako je nekoč potekal obred. Cerkvica ima v levi steni skrit še majhen oltarček – odnosno kapelico v kapelici.
Za kapelico se hrib še malo dvigne, da se odpre lep pogled na cerkev in farovž. Ta vzpetina ima svojo posebnost, ki smo jo izvedeli malo kasneje.
Ob kavici smo predebatirali videno in nadaljevali pot levo pred gostilno v hrib. Pred hišo Lojzetovega brata nas je pričakal – še v vasi – mali prigrizek. Presenečeni nad gostoljubnostjo, pa smo bili veseli, ker smo izvedeli še nekaj novega. Lojzetov brat nam je povedal, da ga je pred kratkim gospa iz Kranja povprašala po Tičjem hribu. Na njegovo začudenje, mu je razložila, da je to nekoč imela vsaka vas. To je bil hrib, ki je bil namenjen odlaganju mrtvih, ki so jih »pospravili« ptiči (kot še sedaj v Himalaji). Nato nam je razložil, da je to hrib, na katerem smo stali, ko smo se od kapelice povzpeli proti cerkvi. Ob tem pripovedovanju me je spomnil, da stanujem na Tičnici v Radečah – hribčku nad mestom – gospod Gal iz Maribora, ki je bil radiestezist, pa je ob svojem obisku pri nas omenil, da ima ta hrib neko zvezo z umrlimi. Sedaj sem to lahko povezala.
Ko smo zavili v vas Studenec, sem slikala zanimivo staro hišo in izvedela, da je to bila nekoč gostilna. Šli smo tudi mimo zanimivega starega svnijaka.
Mimo dveletnega – lepo urejenega vinograda smo nadaljevali pot mimo kmetije z gosmi, ki se jih bolj redko vidi. Pred hišo je tudi velika skala, ki me je spominjala na gos.
Preden smo prišli do kmetije gozdarja – ki je lepo obnovljena, smo zavili desno po gozdarski poti. Hoteli smo najti zraščeno bukev. Ker pa so tu tudi delali posek in je v gozdu dosti podrtega lesa, je to tudi Vinka malo zmedlo, a bukev smo našli. Res jo je vredno videti. Ob njej pa mi je pritegnilo še eno zanimivo drevo pogled – več prepletajočih debel – kot da so tudi delno zraščena. V snegu nas je pozdravil tudi podlesek.
Pri kmetiji smo se ustavili in se razgledali po okolici. Na tem področju se nam je odprl širši - žal meglen - pogled na okolico proti zahodu. Od desne proti levi: Orlska gora, Orle, Poganka, Laze, Dedna gora, na pobočju hriba - Spodnje in Zgornje Impolje s še malo bolj levo stoječo bukvijo, ki smo jo obiskali pred 14 dnevi, Primož (Vinkov vikend je na drugi strani hriba), dolina Javorje in še bolj levo zadaj pod hribom Ribniki, mimo katerih smo se pripeljali.
Od kmetije smo se obrnili nazaj in po približno 200 metrih zavili rahlo desno. Pravokotno desno je še en odcep. Tu nam je Lojze razložil, da so po tej poti prihajali v Studenec iz okolice – tudi s Primoža – v šolo.
Mi smo po nekaj minutah prišli še do tretje vzpetine, na kateri bi bilo možno, da bi nekoč bil grad. Baje se na pobočju nahaja več kamenja, ki pa si ga nismo mogli ogledati zaradi snega – torej delo za drugič ob primernejšem vremenu.
Zapisnik sestavila
Nevenka Vahtar