Oskar Zoran Zelič: Sevnica skozi čas - Kmečki upori na Slovenskem
25. 4. 2023
Foto: Bogdan Brilej.
V tem letu se najbolj spominjamo hrvaško - slovenskega upora izpred 450 let, sicer pa se je v obdobju 250 let odvijala cela vrsta uporov, okrog 170 lokalnih. Vzroki zanje so bili: povečevanje tlake in dajatev tudi zaradi medsebojnih vojn fevdalcev, naravne ujme (kobilice), kuga, vdori Turkov in njihovo pustošenje. Meščani in plemstvo so bili sorazmerno na varnem za obzidjem mest, podeželje pa je bilo prepuščeno plenilcem. Štiri petine prebivalcev je bilo na robu preživetja.
Koroški kmečki upor - 1428. Trajal je od marca do avgusta, 3000 upornikov. Kmetje so se povezovali v zvezo - Bund, od tega izraz "punt". Petelinje pero je postalo znak za kmečki upor. Vdor 30 tisoč Turkov je olajšal cesarski vojski zatreti upor. Mogoče je bil vodja kmečke vojske legendarni Kralj Matjaž, ki naj bi se z vojsko umaknil v gore, spi za mizo in, ko se bo njegova brada devetkrat ovila okrog mize, se bo vrnil odrešit zatirano ljudstvo.
Največji slovenski upor - 1515. Trajal je od marca do avgusta, sodelovalo je 80 tisoč kmetov. Od takrat izhaja izraz: Le vkup, le vkup, uboga gmajna. Ta upor je dobro raziskan: najbolje je bil organiziran in to na velikem področju Štajerske, Koroške in Primorske. Začelo se je v Kočevju, že leto prej pa so se kmetje pritoževali v Rajhenburgu nad Hansom III Rajhenburškim. Uporniki so se borili za staro pravdo, odpravo fevdalne oblasti, proti novim dajatvam. Poleti je cesar prepovedal uporništvo. Kmetje so zavzeli več gradov: Rajhenburg, Podsreda, Raka, Boštanj, Rekštajn ... Plemiška vojska jih je pri Celju strahovito porazila, voditelje so usmrtili, vsaka hiša, ki je imela kakšnega upornika, je morala plačati kazenski goldinar.
Hrvaško - slovenski upor - 1572/1573. Upor je bil med največjimi in dobro organiziran.
Zajemal je področje pet tisoč kvadratnih kilometrov, sodelovalo je 12 tisoč puntarjev. Povod za upor je bilo kruto ravnanje grofa Tahija, ki je poleg gradov v Hrvaškem Zagorju imel v lasti tudi Štatenberk. Vodja je bil Matija Gubec (verjetno je pravilneje Ambrož Gubec ali celo Gobec), poveljnik pa Ilija Gregorič, ki je imel vojaške izkušnje. Dvakrat so ga zajeli Turki in dvakrat je pobegnil, zato vzdevek Prebeg. Kmetje so bili na začetku uspešni: osvojili so več gradov, v Brežicah le mesto, gradu pa ne. V Krškem so lahko uporabili brodove in se razdelili na oba bregova Save. Na desnem jih je plemiška vojska s pomočjo 500 Uskokov razbila, izropali pa so tudi mesto Krško. Ilija Gregorič je napredoval po levem bregu Save skozi Brestanico v Sevnico, kjer je bil na gradu oskrbnik njegov stari znanec, ki mu je bil kot oče. Oskrbnik (nagrobnik njega in njegove žene je v župnijske cerkvi svetega Nikolaja v Sevnici) je bil tudi zakupnik gradu Pišece, od koder je bila Gregoričeva žena. Oskrbnik je vodje pogostil, ostalim, ki so verjetno taborili na področju sedanjega Gasilskega doma v bližini broda preko Save, pa je poslal kruha in vina. Zaradi poraza pri Krškem je Gregorič spremenil načrt, da bi prodirali naprej v Radeče, Laško, Trojane in zavzeli važne prelaze. Nekaj upornikov se je sicer prepeljalo s čolni preko Save na Kompolju oplenilo mitnico, manjša skupina je vzpodbudila kmete v Loki pri Zidanem Mostu, da so napravili več škode kot sami uporniki. Gregorič je s svojo vojsko prespal pod Lisco (verjetno na Rudi), nadaljevali so pot proti Kunšperku, kjer so 8. februarja doživeli strahovit poraz. Gregoriča so odpeljali na Dunaj, potem nazaj na Hrvaško in ga neznano kje usmrtili. Upor se je končal 9. februarju na polju pri Donji Stubici s 3000 mrtvimi kmeti in zajetim Matijem Gubcem. Tega so v Zagrebu pri Markovi cerkvi posadili na žareč prestol, ga okronali z razbeljeno krono in ščipali z razbeljenimi kleščami, potem pa še razčetverili. Kruto pa so se maščevali tudi kmetom, ki so preživeli upor. Dogodek so letos pri Donji Stubici že petnajstič uprizorili in kar nekaj Sevničanov in Sevničank se je udeležilo te neverjetne predstave. Nekaj vtisov.
Marsikaj o uporu je mogoče razbrati iz dopisovanj osuplega in prestrašenega plemstva, v njih je prvič omenjena Sevnica s slovenskim imenom.
Ta kmečki upor je bil mnogim umetnikom osnova za njihova dela: Miroslav Krleža, Anton Aškerc, Branko Kreft, August Šenoa ..., film o uporu ..., musical Gubec Beg ... spomeniki ... Zanimivo je, da je Šenoa s prijateljem iz Radeč obiskal Sevnico, se zaljubil in napisal delo Lepi sevniški roži.
Ob 400-letnici upora je bila 24. in 25. junija 1972 v Sevnici velika prireditev z več programi in z odkritjem spomenika arhitekta Franca Filipčiča in kiparja Rudija Stoparja. Spomenika puntu sta tudi v Brežicah in Krškem.
Drugi slovenski kmečki upor - 1635. Med kmeti je zavrelo že pet let prej, sicer pa je trajal dva meseca s 15 tisoč uporniki na področju Savinjske doline in Laškega. Kmetje so zavzeli veliko objektov, upor je zadušila vojska iz Vojne krajine in sledile so velike kazni.
Veliki tolminski punt - 1713.
Zadnji kmečki upor - poleti 1790. Uporniki iz Loke pri Zidanem Mostu so krenili proti Sevnici, ko so se jim pridružili še tisti s Planine, jih je bilo okrog tri tisoč. Graščak na Planini je poklical oboroženo pomoč, pokazal se je na oknu in skušal kmete pomiriti. Ker to ni zaleglo, so začel vojaki streljati in kmetje so se razbežali.
Prisotni smo se zamislili nad kalvarijami naših kmetov v zgodovini, marsikdo pa je pomislil, če bi bil v današnjem času potreben še en velik punt.
Zapisala
Romana Ivačič
Koroški kmečki upor - 1428. Trajal je od marca do avgusta, 3000 upornikov. Kmetje so se povezovali v zvezo - Bund, od tega izraz "punt". Petelinje pero je postalo znak za kmečki upor. Vdor 30 tisoč Turkov je olajšal cesarski vojski zatreti upor. Mogoče je bil vodja kmečke vojske legendarni Kralj Matjaž, ki naj bi se z vojsko umaknil v gore, spi za mizo in, ko se bo njegova brada devetkrat ovila okrog mize, se bo vrnil odrešit zatirano ljudstvo.
Največji slovenski upor - 1515. Trajal je od marca do avgusta, sodelovalo je 80 tisoč kmetov. Od takrat izhaja izraz: Le vkup, le vkup, uboga gmajna. Ta upor je dobro raziskan: najbolje je bil organiziran in to na velikem področju Štajerske, Koroške in Primorske. Začelo se je v Kočevju, že leto prej pa so se kmetje pritoževali v Rajhenburgu nad Hansom III Rajhenburškim. Uporniki so se borili za staro pravdo, odpravo fevdalne oblasti, proti novim dajatvam. Poleti je cesar prepovedal uporništvo. Kmetje so zavzeli več gradov: Rajhenburg, Podsreda, Raka, Boštanj, Rekštajn ... Plemiška vojska jih je pri Celju strahovito porazila, voditelje so usmrtili, vsaka hiša, ki je imela kakšnega upornika, je morala plačati kazenski goldinar.
Hrvaško - slovenski upor - 1572/1573. Upor je bil med največjimi in dobro organiziran.
Zajemal je področje pet tisoč kvadratnih kilometrov, sodelovalo je 12 tisoč puntarjev. Povod za upor je bilo kruto ravnanje grofa Tahija, ki je poleg gradov v Hrvaškem Zagorju imel v lasti tudi Štatenberk. Vodja je bil Matija Gubec (verjetno je pravilneje Ambrož Gubec ali celo Gobec), poveljnik pa Ilija Gregorič, ki je imel vojaške izkušnje. Dvakrat so ga zajeli Turki in dvakrat je pobegnil, zato vzdevek Prebeg. Kmetje so bili na začetku uspešni: osvojili so več gradov, v Brežicah le mesto, gradu pa ne. V Krškem so lahko uporabili brodove in se razdelili na oba bregova Save. Na desnem jih je plemiška vojska s pomočjo 500 Uskokov razbila, izropali pa so tudi mesto Krško. Ilija Gregorič je napredoval po levem bregu Save skozi Brestanico v Sevnico, kjer je bil na gradu oskrbnik njegov stari znanec, ki mu je bil kot oče. Oskrbnik (nagrobnik njega in njegove žene je v župnijske cerkvi svetega Nikolaja v Sevnici) je bil tudi zakupnik gradu Pišece, od koder je bila Gregoričeva žena. Oskrbnik je vodje pogostil, ostalim, ki so verjetno taborili na področju sedanjega Gasilskega doma v bližini broda preko Save, pa je poslal kruha in vina. Zaradi poraza pri Krškem je Gregorič spremenil načrt, da bi prodirali naprej v Radeče, Laško, Trojane in zavzeli važne prelaze. Nekaj upornikov se je sicer prepeljalo s čolni preko Save na Kompolju oplenilo mitnico, manjša skupina je vzpodbudila kmete v Loki pri Zidanem Mostu, da so napravili več škode kot sami uporniki. Gregorič je s svojo vojsko prespal pod Lisco (verjetno na Rudi), nadaljevali so pot proti Kunšperku, kjer so 8. februarja doživeli strahovit poraz. Gregoriča so odpeljali na Dunaj, potem nazaj na Hrvaško in ga neznano kje usmrtili. Upor se je končal 9. februarju na polju pri Donji Stubici s 3000 mrtvimi kmeti in zajetim Matijem Gubcem. Tega so v Zagrebu pri Markovi cerkvi posadili na žareč prestol, ga okronali z razbeljeno krono in ščipali z razbeljenimi kleščami, potem pa še razčetverili. Kruto pa so se maščevali tudi kmetom, ki so preživeli upor. Dogodek so letos pri Donji Stubici že petnajstič uprizorili in kar nekaj Sevničanov in Sevničank se je udeležilo te neverjetne predstave. Nekaj vtisov.
Marsikaj o uporu je mogoče razbrati iz dopisovanj osuplega in prestrašenega plemstva, v njih je prvič omenjena Sevnica s slovenskim imenom.
Ta kmečki upor je bil mnogim umetnikom osnova za njihova dela: Miroslav Krleža, Anton Aškerc, Branko Kreft, August Šenoa ..., film o uporu ..., musical Gubec Beg ... spomeniki ... Zanimivo je, da je Šenoa s prijateljem iz Radeč obiskal Sevnico, se zaljubil in napisal delo Lepi sevniški roži.
Ob 400-letnici upora je bila 24. in 25. junija 1972 v Sevnici velika prireditev z več programi in z odkritjem spomenika arhitekta Franca Filipčiča in kiparja Rudija Stoparja. Spomenika puntu sta tudi v Brežicah in Krškem.
Drugi slovenski kmečki upor - 1635. Med kmeti je zavrelo že pet let prej, sicer pa je trajal dva meseca s 15 tisoč uporniki na področju Savinjske doline in Laškega. Kmetje so zavzeli veliko objektov, upor je zadušila vojska iz Vojne krajine in sledile so velike kazni.
Veliki tolminski punt - 1713.
Zadnji kmečki upor - poleti 1790. Uporniki iz Loke pri Zidanem Mostu so krenili proti Sevnici, ko so se jim pridružili še tisti s Planine, jih je bilo okrog tri tisoč. Graščak na Planini je poklical oboroženo pomoč, pokazal se je na oknu in skušal kmete pomiriti. Ker to ni zaleglo, so začel vojaki streljati in kmetje so se razbežali.
Prisotni smo se zamislili nad kalvarijami naših kmetov v zgodovini, marsikdo pa je pomislil, če bi bil v današnjem času potreben še en velik punt.
Zapisala
Romana Ivačič