Ivan Cajner: O lepem obnašanju - 17. 2. 2015
Fotoreportaža Marte Brežan.
Povzetek predavanja in dodatek: Nevenka Vahtar.
Video Vinka Šeška.
Posnetki Vinka Šeška.
Povzetek predavanja in dodatek: Nevenka Vahtar.
Video Vinka Šeška.
Posnetki Vinka Šeška.
Najprej nas je pustno razveselil naš pevski zborček U3nek.
Originalno so se preprosto našemili in dopolnili tisto malo korajžnih v dvorani, ki smo dali nekaj nase, da smo zaznamovali norčavi dan. Zapeli so »Tri tičice« in »Zaklala žena raco«. Torej so bile tudi pesmice dnevu primerne – igrive in vesele.
Današnje predavanje je nastalo dosti na osnovi našega obnašanja v dvorani – torej namenjeno, da mi resnično slišimo – ker to počnemo. Zato si to vzemimo k srcu.
Pravila lepega obnašanja nam je predstavil Ivan Cajner. Tudi sam pove, da smo to že vsi slišali, a je dobro, da se ponovi.
Ker mi je bila tema zanimiva, sem še nekaj izbrala z interneta – za tiste, ki bi jim bilo zanimivo prebrati o temi še kaj več.
Najprej pa še izvemo – v zvezi s pustom – da so nekoč pogani verjeli, da se duše vračajo na zemljo in da se morajo nekam skriti. S tem, da so se našemili, so jim dali »začasno domovanje«. Katoliška vera je to v začetku preganjala, tudi kaznovala maske, a niso bili v tem uspešni. Zato so se temu raje pridružili. Tako je postopno nastal pust, kot ga poznamo danes. Sedaj pa poznamo tudi večje prireditve, ki so tradicionalne.
Lepo vedenje, olikano vedenje, lepo obnašanje, spoštljivo obnašanje, manire – dobra slovenska beseda . Bonton – splošni naziv, ki se mu ne najde izvora, a je vsem znan pomen.
Manire so potrebne za dobre medsebojne odnose.
Obstaja več vrst bontona. Vsaka kultura ima svoj bonton – svoj način vedenja in sprejemljivo obnašanje.
Vsakdanji bonton – današnja tema ni zaukazani bonton – ga je pa dobro uporabljati. Včasih se tudi ne znamo prav obnašati. Tako je lahko pri predstavljanju, komunikaciji, na obisku – ko vabimo ali smo vabljeni, obisku prireditev, ob javnem nastopanju,kako se oblačimo. Ob takih prilikah nas lahko tudi kaj zmede.
Gostitelj predstavlja mlajšega človeka starejšemu. Če je moški res starejši, mu predstavimo žensko. Drugače se najprej ženski predstavi moškega.
Predstavljanje »gospod Jože« je neprimerno – predstavi se z priimkom. Če nismo razumeli, lahko prosimo, da se predstavi še enkrat – prosimo da ponovi . tisti, ki je predstavljen počaka, da se mu ponudi roko. Stisk roke naj bo primeren in na primerni oddaljenosti – da ne deluje odbijajoče – od daleč, ali vsiljivo – preveč od blizu. Prijem se izvede počasi in se ujame celo dlan. Neprimerna je ponujena »ribja roka«, kot da je spolzka in ponujena, da jo drugi lahko sam prime. O objemanju in poljubljanju odloča ženska.
Komunikacija, pogovarjanje – najboljši sogovornik je tisti, ki zna poslušati. Drugemu pa tudi dajte do besede – pogovor naj bo časovno uravnovešen.
Kino – pridi pravočasno in predhodno pojdi na WC. V vrsto gremo po krajši poti do našega sedeža in če koga pri tem zmotimo, da mora vstati, gremo mimo z obrazom proti njemu. Prehlad zdravimo z česnom, a to ne pomeni, da ta smrad spustimo v mimo idočega. Za kašelj poskrbimo pred koncertom in ne motimo ostalih poslušalcev.
Ploskanje – himni se ne ploska. S ploskanjem ne pretiravamo – damo le primerno pohvalo.
Predavanja – vsak o neki temi vsaj nekaj ve – to pa ne pomeni, da ima med predavanjem svoje predavanje. Predavanja se vmes na glas ne komentira. Med predavanjem se tudi ne kuha domače kosilo ali rešuje druge domače probleme.
Ko smo povabljeni ali vabimo na obisk – gostitelj pove, kakšna je priložnost, prireditev, dogodek. Kdaj in kje bo to. Gost potrdi prisotnost. To je pomembno, da se lahko primerno obleče – da ne pride v fraku na piknik?! Prvo se pozdravi slavljenca.
Ko nekdo pride, pa nimamo veliko za ponuditi. Gostitelj ugasne TV in se posveti gostu.Ko se ponudi kozarec, se ne zavrne in pije iz steklenice.
Lokal – če so same ženske ali sami moški ni problem. Če je par, mešana družba – vstopa najprej moški, tisti ki je mogoče v lokalu gostitelj. Ženska v lokalu izbira prostor. Mešana družba se ne sortira po spolu – usedajo se mešano – moški, ženska . pari se usedejo nasproti. Pri naročanju imajo prednost dame. Plačevanje je možno vsak zase.
Pri mizi – dodatki – torbice, šal, rokavice, klobuk, telefon – ne sodijo na mizo. Žlico se nese po različnih bontonih različno v usta. Srebanje je nevljudno, kakor tudi glasno ropotanje s priborom po krožniku.
Prtiček – iz blaga – le na kolena. Papirnate pa primerno prepognemo ob krožniku. Po jedi ga pustimo levo ob krožniku.
Solato je možno pojesti že prej. Ni potrebno čakati glavno jed.
Juho v skodelici se pred koncem lahko tudi spije.
Pribor – če ga je več – se vedno uporablja od zunaj na vznoter.
Kruh – se vedno le lomi in je koščke.
Kozarci za vino se držijo za peclje. Rdeče vino se lahko segreje, belo pa ne. Sedaj je moda »rožica«, kar pa je sprejemljivo le v preprostih lokalih. Penina, sekt (šampanjec) se ne trka – zaradi mehurčkov, ki naj bi bili v penini čim dlje zaradi vina in tudi zvok kozarca se ob trku – zaradi mehurčkov – izgubi.
Pribor se odlaga na krožnik – da se hrana poceja v krožnik in ne na prt.
Prav je, da se dobro hrano pohvali.
Telefon je za družbo poguba – vedno kliče vmes. Ko ne prišel na tržišče, je bil statusni simbol. Sedaj pa je oglašanje takoj na vsak klic – le razvada. Nihče ne bo nič izgubil, če bo klicanje onemogočil za 2-3 uri predavanja. Z Marto uprizorita »motenje predavanja s klicem in odhodom iz dvorane«, kar zmoti predavatelja in publiko in samo zbranost na temo predavanja. Ne kličemo (na dom) po 20 h. ob pogovoru – tudi sms – se predstavimo in sogovornika primerno pozdravimo.
O oblačenju – je veliko svobode. Če se moški obleče v obleko (in ostalo, kar sodi zraven) – mora imeti to tudi pravi izgled. Če ima žensko, ga ta uredi, če ne mora za to poskrbeti sam – da je zlikano, oprano, prav zapeto, kravata urejena. Kravata sega do pasu – ni ne prekratka, ne predolga. K obleki sodijo dovolj visoke nogavice - zokni in čevlji, ki se zavezujejo – se ve – čisti. Ko se moški usede, se suknjič pred tem odpne. Platneni robček ni za usekovanje (za to so papirnati), a za manjšo potrebo je čist platneni robček v notranjem žepu suknjiča. Če je moški brez suknjiča ima robček v levem žepu. Ko si ženska obleče kostim, hlačni kostim, naj bo obvezna bluza – saj kostim ni za pranje in bi se ovratnik kostima preveč umazal. Naj bo kostim od vratne maščobe in potu zaščiten.
Javno nastopanje – pri Grkih velja, da postaneš moški, ko se naučiš retorike. Prisotne pozdravimo – pozdravljeni – ne »nakladamo« - vsi dodatki so mašila. Nekdo je celo 18x v enem dolgem stavlu uporabil »ne« (mašilo).
Vikanje naj bo pravilno in celovito.
Na koncu predavanja Jože predlaga – vsak naj to, kar sem povedal vzame kot želi. Lahko kot slabo ali dobro. To je naš pogled.
Še vprašanja – odgovori.
Včasih so graščaki jedli ribo, piščanca z roko, sedaj jo jemo s priborom. Če je servirana skledica z limono – za oprati prste – se je lahko z roko.
Besede, ki so vedno dobrodošle (IZGOVORJENE I ISKRENIM OBČUTKOM) – PROSIM, HVALA, OPROSTITE, IZVOLITE.
KO JEMO IN ŽELIMO OD MIZE – položimo pribor bočno na krožnik in skupaj, da natakar ve, da smo končali z jedjo.
Sedežni red pri mizi – pomembni gosti čim bližje gostitelju. Če povabimo tudi goste, ki se ne razumejo med seboj jih lahko razporedimo po predhodno napisanem sedežnim redom – primerni listki na mizi.
Objem in poljub. Srbi slavijo trojstvo in se poljubijo 3 x, hrvati slavijo zmago in se poljubijo 2 x . Slovenci slavimo oboje in zato tudi 3 x, da je zadoščeno obojemu.
Postavila sem vprašanje drže vilice pri jedi – žal se me ni razumelo. Zato sem poiskala odgovor na internetu: Hrano se na vilice naloži z nožem in enako kot žlico drži z palcem zgoraj in kazalec in sredinec spodaj (če hrano na vilice nabodemo – je torej ne nesemo v usta , ko jo držimo v pesti). Če držimo vilice v pesti, dvigujemo tudi komolec in lahko soseda udarimo s komolcem.
Pri podelitvah diplom – se ne poljublja in objema. Potem bi to morali narediti z obema spoloma.
Predavanje je bilo v enem sklopu – brez odmora. Drugi teden je izlet. V marcu pa začnemo s predstavitvijo našega člana g. Umeka.
Zapisala Nevenka Vahtar
BONTON za mizo, pri jedi
RAZPORED GOSTOV
Če gostitelj ne določi drugače, se gosti posedejo kot njim najbolj ustreza.
Če delamo sedežni red, razporejamo goste mešano izmenično glede na spol, imena na listkih postavimo ob krožnik oz. pred kozarec. Najbolj enostavno je, če sedežni razpored razobesimo pred jedilnico, v prostor, kjer se gosti zbirajo.
Poziv za mizo opravi gostitelj, običajno z: Prosim, izvolite, lahko začnemo. V jedilnico gostitelj najprej vstopi z najstarejšim gostom.
Francoski razpored: gostiteljica sedi na sredini omizja, v sredini če je podolgovata miza, na desni pa najstarejši - glavni gost, moški. Na levi je druga oseba moški po starosti oz.položaju. Nasproti gostiteljice sedi njen partner in ob njem desno glavna, najstarejša oz najuglednejša gostja; levo od njega je druga najpomembnejša ženska gostja.
Moža in ženo ne posedamo skupaj, samo mladoporočenca.
Angleško omizje:
Gostiteljica sedi na vrhu omizja, njen partner pa njej nasproti na spodnji strani.
Desno od gostiteljice, torej na daljši strani mize, sedi najprej moški, potem izmenično ženska, moški, ženska... Vedno pa na nasprotni strani sedi isti spol.
Kdaj se usedejo gosti?
Ko se usede gostiteljica. Moški pridržijo stole ženskam.
Kdaj začnemo jesti?
Ko gostiteljica reče »dober tek«. Pred gostiteljico ne sme nihče pričeti.
Serviranje jedi se začne pri najstarejši ženski osebi.
ZA MIZO- drža telesa, med jedjo
Stol mora biti oddaljen toliko, da se ne dotikamo mize in da nismo predaleč.
Obraz naj bo nad robom mize.
Usedamo se vedno z LEVE strani.
KOMOLCI so ob telesu, nikakor pa na mizi.
Na mizo smemo položiti samo roke do zapestja.
Jedi ne kopičimo na krožnik, kot da smo na zadnji večerji.
Bonton dopušča, da večkrat vzamemo jedi,
NIKOLI pa ne jemljemo 2x : juhe, solate in sladice!!!
Iz skled nikoli ne jemljemo hrane s svojim priborom.
Gostiteljica mora rezati meso, razkosati perutnino, skrbi za pijačo.
Med jedjo imamo usta zaprta, s polnimi usti ne govorimo.
NE zavračamo ponujene hrane, pa tudi, če nam ni všeč.
Če se podre kupček, se opravičimo.
Gostiteljica je tista, ki bo zadnja zaključila obed, saj tako omogoča vsem gostom, da se v miru in do sitega najedo.
NIKOLI na mizi ne stojijo ZOBOTREBCI. Prinesemo jih samo na prošnjo gosta, na krožničku.
Zobe čistimo tako, da se z odprto dlanjo prekrije usta, vendar vseeno to ni ravno po bontonu: ČIŠČENJE ZOB ZA MIZO V VEČINI NI PRIMERNO.
JEDILNI PRIBOR - uporaba
Žlica za juho:
držimo jo s palcem na vrhu, kazalcem in sredincem pa pod vrhom ročaja. Nikdar ne potisnemo v usta celo žlico, temveč TIHO srknemo iz najširšega dela.
Glava med jedjo MIRUJE, roka oz. žlica se dviga do ust in spušča.
Mala žlička: kava, čaj, mleko, jogurt, jajček, sladoled, sadje.
Vilica:
Držimo jo s palcem in kazalcem LEVE roke, naslanja se na sredinec. Nabadamo tiste dele, ki jih nesemo v usta: meso, krompir... Z nožem na vilico dodajamo omako, prilogo, od sredine krožnika k sebi. Vilice ne nosimo V USTA, temveč samo konico s hrano. Vilice: meso, ribe, krompir, priloga, jajca, testenine.
Male vilčke so za predjedi in desert.
Vilica in žlica: z obema jemo testenine, vendar k ustom nosimo le vilice.
Nož:
Nikdar z nožem do ust! Nož uporabljamo le za rezanje in dodajanje omak, priloge na vilico.
ROKA kot jedilni pribor:
Z roko trgamo kruh, nikoli ga ne grizemo. O rokah še v naslednjem prispevku.
Med jedjo pribor prekrižamo na krožniku, to pomeni, da želimo še,
po koncu obeda pa ga postavimo vzporedno, vilice ob nož prek krožnika. Ko tako odložimo pribor, pomeni, da ne želimo več; gostitelj ali natakar odnese krožnik.
POSTAVLJANJE PRIBORA IN KROŽNIKOV NA MIZO:
Glavni plitvi krožnik je v sredini, spodaj, z zunanjim robom sega do roba mize.
Na njega lahko damo različne krožnike - ob svečanih priložnostih se na glavni krožnik nikoli ne servira hrana, ampak nanj prinašamo različne krožnike, za vsako jed drugega.
Plitvi krožnik je za predjed, med, glavno jed, za vsak obrok nov!
Manjši plitvi: za kruh, predjed, solato, vedno pa na LEVI od plitkega glavnega.
Na levo se postavi tudi skodelice s toplo vodo in koščkom limone za čiščenje rok in to ko se je rake, šparglje ali sadje.
Globoki krožnik: postavimo na glavnega. Juho se v globokih krožnikih ali v skodelicah postavi skupaj z manjšim krožnikom na glavnega.
Kozarci:
Kozarce postavljamo z vrha na DESNO od glavnega krožnika, od desne na levo po vrstnem redu uporabe, za belo, črno, vodo... kot pač sledi. Čaše za pivo imajo podstavke.
Šnopčke serviramo v majhnih kozarčkih, Whisky v velikih kot za vodo ali sok, vinjak v podobnih kot za črno vino le s krajšim pecljem.
Belo vino: kozarci srednje velikosti, oblika tulipana, daljši pecelj.
Rdeče vino: ovalni trebušasti, s krajšim pecljem.
Šampanjec: zožan na dnu.
Če vino iz buteljk pretakamo v vrče, naj bodo ti prozorni. Tudi mineralne vode se strežejo iz originalnih steklenic, kot vina. Navadna voda je v vrčih.
Solnica
Je vedno na mizi, kot olje in kis. Ne jemljemo soli ali popra s konico noža. Za to naj bo mala žlička.
POSTAVITEV :
Primer postavitev za 1.predjed,2. juho, 3.glavno jed riba in 4.sladico:
Pribor: sledi na desni OD KROŽNIKA NAVZVEN: nož, nož za ribo, žlica, nož.
Na levi pa par nožu- vilice, kot po vrstnem redu, od zunaj k krožniku.
Torej od zunanje strani proti krožniku sledi pribor kot sledijo jedi, pribor za desert je zadnji, tik nad krožnikom. (lahko nož za sadje, vilčka ali desertna žlička).Pribor za sir se prinese skupaj s sirom.
VEDNO ZAČNEMO JESTI S TISTIM PRIBOROM, KI JE NAJDLJE OD KROŽNIKA !!!
Slavnostna miza in bonton ob njej
Avtor: Barbara Gradič Oset
Osnova prehrambenega bontona je, da moramo jesti pri mizi. Ne pred televizorjem, ne na poti med kuhinjo in dnevno sobo, ne naslonjeni na jedilni pult, lepo in spodobno se lahko je le za jedilno mizo.
Vedno manj družin se vsak dan zbere pri kosilu, to jim ne predstavlja več družabnega dogodka, kjer bi pazili na obnašanje pri mizi. Vedno več jih je v restavracijah s hitro pripravljeno hrano, kjer seveda lahko jejo z rokami. Vse to vpliva na to, da se otroci ne znajo vesti za lepo pripravljeno mizo in tudi starši ne več.
S prehranjevanjem pri mizi se izboljšuje komunikacija med ljudmi, ki živijo pod isto streho, otroci pa se učijo pomena, ki ga imata skupen obed in disciplina.
Verjetno ni treba posebej ponavljati, da so srkanje čaja ali juhe, govorjenje s polnimi usti, žvečenje z odprtimi usti, mahanje s priborom, stegovanje čez mizo, grabljenje hrane pred drugimi nedopustni primeri neprimernega obnašanja pri mizi.
Pogrinjki se vedno postavljajo na čist prt, na čiste podstavke, na čisto mizo.
Med pogrinjki je od 60 do 80 centimetrov razdalje.
Kako to jemo?
Če dobite neko jed, ki je ne poznate in ne veste, kako bi jo jedli, je najbolje, da vprašate, kako se jo je, ali vsaj počakate, da začne jesti kdo drug. Če ste v dvomih, je najbolje, da opazujete gostitelja ali gostiteljico in druge pri mizi.
Pribor
Postavljen naj bo vedno tako, da ga jemljemo po vrsti z zunanje strani, tako kot si sledijo jedi. Pribor, ki ga uporabljamo z levo roko, je na levi strani krožnika, pribor, ki ga uporabljamo z desno roko, je na desni strani krožnika. Poleg žličke za sladico so včasih tudi vilice, z njimi si pomagamo naložiti sladico na žličko. Pribor za sladico je postavljen na zgornjo stran pogrinjka, tako da je žlička obrnjena na levo stran, vilice pa na desno.
Kozarci
Kozarci so na desni strani pogrinjka, nad desnim zgornjim delom krožnika. Na pogrinjku so največ štirje kozarci. Glavni vinski kozarec je ponavadi za rdeče vino in je postavljen nad vrh noža za glavno jed. Ob njem sta še kozarec za belo vino, za penino ter kozarec za vodo.
Rdeče vino ponavadi postrežejo v širokih zvonastih kozarcih s pecljem, belo v ožjih, vodo pa v čašah brez peclja. Peneča vina strežejo v visoko pecljatih, ozkih in visokih kozarcih, ki se proti vrhu zožijo, da ohranijo aromo in mehurčke.
Pecljate kozarce vedno držimo le za pecelj, ne za čašico. Kozarce, ki niso pecljati, držimo na sredini, in ne ob vrhu.
Če želimo med jedjo popiti požirek vina, dvignemo kozarec, malo počakamo in nato naredimo požirek. Pred vsakim pitjem si s prtičkom popivnamo ustnice.
Prtički
K pogrnjeni mizi sodijo do 50 centimetrov veliki platneni prtiči, vedno barvno usklajeni z namiznim prtom. Ne glede na to, ali je prtiček na levi strani, na krožniku ali v kozarcu, ga preložite takoj, ko se usedete. Prtička ne zatikamo za pas ali za ovratnik, temveč si ga položimo na kolena. Med obrokom ali če začasno zapustimo mizo, prtiček odložimo na levo stran ob krožnik. Ne odlagamo ga na sedalo ali na naslon stola.
Znak za začetek
Zelo grdo je, če začnemo jesti, preden so vsi postreženi. Nerodno pa je, če se začne jed ohlajati, medtem ko čakamo. Zato je dobro nekaj vmes, in sicer, da si vsakdo čim prej postreže sam, preden začne jesti, pa se prepriča, ali so si vzeli tudi drugi.
Obnašanje za mizo
1. Za mizo vedno sedimo s čistimi rokami, v čistem oblačilu.
2. Med obedom nimamo vključenega mobilnega telefona.
3. Vedno sedimo na celotni površini stola ter sedimo vzravnano. S komolci se ne naslanjamo na mizo.
4. Med obedom ne beremo časopisov, revij.
5. Jedilni pribor držimo med palcem, kazalcem in sredincem na zgornjih dveh tretjinah držala.
6. Noža ne oblizujemo, hrane ne nalagamo na nož in nosimo v usta.
7. Če vmes prekinemo z uživanjem hrane, jedilni pribor na krožniku prekrižamo.
8. Zobotrebcev za mizo ne uporabljamo, prav tako si pri tem ne pomagamo s prsti ali nohti.
9. Če damo v usta prevročo hrano, je ne vračamo nazaj na žlico, temveč popijemo požirek hladne vode.
10. Če močno kašljamo, odidemo od mize in se izkašljamo.
Zmotno mišljenje, da je bonton rezerviran samo za visoko družbo, izhaja iz 16. stoletja, ko je bila v Franciji objavljena prva knjiga, napisana na to temo. Ta je namreč v resnici imela funkcijo, da razdeli družbene sloje. Predpisana pravila vedenja so bila za tiste na vrhu in so jih ločila od navadnega, preprostega naroda. Od takrat se je seveda veliko spremenilo, svoje je naredila tako revolucija kot tudi dejstvo, da so socialne razlike sedaj veliko bolj uravnovešene, zato je lepo vedenje, ki vključuje tudi izražanje, videz, komunikacijo, postalo zaželeno v vsaki družbi in situaciji.
Zato so starim pravilom dodana številna nova, s katerimi se nadzoruje vedenje v skladu z novimi okoliščinami, ki so posledica novega – sedanjega časa. Sodoben bonton definira lepo vedenje v eri mobilne telefonije, interneta, vedno daljšega delovnega časa in hitrejšega menjavanja informacij. Bonton se ne nanaša le na navodila obnašanja za mizo, pravilno uporabo jedilnega pribora in prepovedano srkanje juhe.
Kljub temu je osnova bontona še naprej enaka – ustanovljena zaradi primarne potrebe človeka, da se počuti dobro in da dela dobro. „Ah, kihnili ste,“ je bilo kulturno reči v preteklosti. Pričakovan odgovor se je glasil: „Hvala, da ste opazili.“ Čeprav se danes iz vljudnosti reče samo 'na zdravje', je jasno, da je bistvo ostalo enako. Ljudje, ki bonton doživljajo kot neko obvezo, ga doživljajo na napačen način, saj kot katera koli druga pravila (kot zakon) nam pravila lepega vedenja postavljajo meje svobode tam, kjer se začne svoboda nekoga drugega. Bonton se dotika naše pravice, da nas nihče s svojo bahavostjo, nedostojnim ali celo vulgarnim vedenjem, neotesanostjo ali agresivnostjo ne ogroža. Da nam ne diha za ovratnik, medtem ko na banki stojimo v vrsti, da nam na avtobusni postaji ne pljuva po čevljih, da nam ne kašlja v obraz, da nas ne žali.
Bonton ima v svoji osnovi vezo z domačo, hišno vzgojo in je zato vsem dostopen. Čeprav nekateri menijo, da je zaradi določenih pravil snobovski (kot je na primer predpisano dviganje mezinca med pitjem čaja iz skodelice ali držanje vinskega kozarca za pecelj), se na bonton ne more gledati kot na neki diskriminacijski kodeks, četudi vsebuje navodila, ki se navezujejo na določene situacije, ki vključujejo prefinjen, eleganten ali luksuzen ambient. V bistvu prav zato, ker določena mesta zahtevajo posebna pravila, so ta mesta dela cenjena in posebna (cerkev, gledališče, opera …).
Povabili so vas na slavnostno večerjo. Na mizi je kup krožnikov, kozarcev in cela vrsta pribora, vi pa ne veste, kaj bi z njim. In kam se že položi tisti snežno beli prtiček? Glavna pravila smo zbrali in vam jih ponujamo na krožniku. Dober tek.
Priprava mize ima svoja pravila in potrebno jih je upoštevati. K pogrnjeni mizi spadajo do petdeset centimetrov veliki platneni prtički, ki morajo biti barvno usklajeni z namiznim prtom. Pozorni bodite tudi na čistost pogrinjka. Prtička med jedjo ne zatikamo za pas ali ovratnik, ampak si ga položimo na kolena. En vogal naj bo obrnjen navzgor, da si lahko obrišemo usta. Če med obrokom zapustimo mizo, prtiček odložimo na levo stran ob krožnik. Nikakor ga ne odlagamo na stol. Pribor naj bo postavljen tako, da ga jemljemo po vrsti z zunanje strani in od zgoraj navzdol. Pribor, ki ga uporabljamo z levo roko, je na levi strani krožnika, pribor, ki ga uporabljamo z desno roko, pa na desni. Sodobni evropski bonton pozna tudi postavitev za levičarje. Poleg žličke za sladico so včasih tudi vilice, s katerimi si pomagamo naložiti sladico na žličko. Sladico vedno jemo z žličko. Pribor za sladico položimo nad krožnik, tako da je žlička obrnjena na levo stran, vilice pa na desno. Ko uporabljamo pribor, se s komolci in zapestji ne dotikamo mize. Jedilni pribor držimo med palcem, kazalcem in sredincem, na zgornjih dveh tretjinah držala. Noža ne oblizujemo, prav tako ne nalagamo hrane na nož in ga nosimo v usta. Ne sklanjamo se nad krožnikom, da bi si skrajšali pot hrane od krožnika do ust. Če prekinemo uživanje hrane, jedilni pribor položimo na krožnik, vendar noža in vilic ne prekrižamo. Ko smo končali, odložimo nož in vilice vzporedno na krožnik, tako da kažeta v smeri urinega kazalca dvajset čez peto. Kozarci Kozarce postavimo na desno stran pogrinjka nad desni zgornji rob krožnika. Tudi pri postavitvi kozarcev se moramo držati določenih pravil. Tako so na pogrinjku hkrati lahko največ štirje kozarci. Glavni vinski kozarec je po navadi za rdeče vino in je postavljen nad nož za glavno jed. Ob njem so še kozarci za belo vino, penino in vodo. Namesto kozarca za penino je lahko na mizi tudi kozarec za pivo (za različne vrste piva obstajajo različni kozarci).
Osnovna pravila lepega vedenja za mizo
1. Za mizo vedno sedimo s čistimi rokami in v čistih oblačilih.
2. Pri jedi pazimo na držo telesa. Komolce držimo ob telesu in jih ne naslanjamo na mizo. Noge imamo vzporedno poravnane.
3. Ko jemo z drugimi ljudmi, ne bodimo premočno odišavljeni. Premočan vonj namreč lahko pokvari užitke ob lepo dišečih jedeh in napitkih.
4. Med obedom utišamo mobilni telefon.
5. Med obedom ne beremo časopisov ali revij.
6. Za mizo ne uporabljamo zobotrebcev, ampak se umaknemo in to naredimo diskretno. Prav tako si ne čistimo zob s prsti ali nohti.
7. »e damo v usta prevročo hrano, je ne vračamo na žlico ali krožnik, ampak popijemo požirek hladne vode.
8. Jedi ne ovohavamo. Prav tako ne pihamo prevročih jedi, da bi jih ohladili. »e je jed prevroča, počakamo, da se sama ohladi.
9. če močno kašljamo, odidemo od mize in se izkašljamo.
10. Cmokanje in srebanje ne sodita za mizo. Sta izraz nevljudnosti do drugih gostov, ne pa dokaz, da nam jed še posebej tekne.
Kdaj jesti? Zelo neolikano je, če začnemo jesti, preden so vsi postreženi. Vedno po- čakamo, da začne jesti gostitelj, šele nato lahko začnemo tudi mi. Kadar so mize večje, lahko gostitelj povabi ožji krog gostov, da začnejo jesti, da se jed ne ohladi.
Če dobite na krožnik neko jed, ki je ne poznate, in ne veste, kako jo jesti, je najbolje, da vprašate gostitelja ali vsaj počakate, da začne jesti nekdo drug. Če ste v dvomih, je vedno najbolje, da opazujete gostiteljico ali gostitelja in ostale goste pri mizi.
Poslovni bonton Točnost je lepa čednost. Sodobni evropski poslovni bonton zelo poudarja točnost. V poslovnem svetu je čas dragocen in petnajst minut lahko za poslovneže pomeni ogromno izgubljenega časa. Če kljub temu zamudite na sestanek, srečanje ali kongres, naj bo vaš prihod neopazen. Zelo moteče je, če trkate, pozdravljate ali se opravičujete. Usedite se na prvo prosto mesto, tudi če vaši kolegi sedijo drugje. Tudi ko zapuščamo prostor, to naredimo tiho in čim bolj neopazno ter se čim prej vrnemo. Prostor lahko zapustimo zaradi obiska toaletnih prostorov ali nujnega telefonskega klica.
Prvi vtis je najpomembnejši. V poslovnem svetu je zelo pomemben prvi vtis, ki ga dobimo o nekem človeku. Pomemben sestavni del prvega vtisa je pozdravljanje, ki je eden najpomembnejših obredov v poslovnem svetu. V prvih treh minutah poslovnega srečanja naj bi bili namreč deležni polne pozornosti sogovornika. Sogovornik nas v tem času natančno ocenjuje in si ustvarja vtis o nas. Če vstopimo v nek prostor, vedno pozdravimo prvi, če pa k pozdravu dodamo še ime človeka, ki ga pozdravljamo, bomo le še poudarili svojo prijaznost. Zelo pozorni moramo biti pri izgovorjavi imen, saj lahko ob napačni izgovorjavi človeka užalimo. Če pri predstavljanju nismo razumeli imena človeka, ga vljudno prosimo: »Oprostite, lahko prosim še enkrat ponovite svoje ime?« Poslovna osebna izkaznica Vizitka je kot naša osebna izkaznica, saj se z njo predstavljamo tako mi kot naša organizacija. Lahko je kot prvi stik, zato je zelo pomembno, da je narejena po določenih pravilih. Črke morajo biti primerne velikosti, prav tako mora biti dobro viden logotip podjetja. Vizitka naj bi vsebovala le pomembne informacije o podjetju, kot so številka telefona in telefaksa, naslov, spletna stran in elektronska pošta.
Vizitka naj ne bi vsebovala vaših zasebnih podatkov, saj je namenjena tkanju poslovnih in ne zasebnih stikov. Ob izročanju naj bo obrnjena navzgor, da bo lahko sogovornik takoj prebral podatke. Vizitk ne nosimo v denarnici, ampak v za to namenjenem etuiju. Ko vizitko sprejmemo, je zelo nevljudno, če jo takoj spravimo v žep, ne da bi jo prej pogledali. Spodobi se, da o njej tudi spregovorite besedo ali dve ali kaj vprašate. Nekateri si po poslovnem srečanju na hrbtno stran vizitke napišejo kratke opombe o osebi ali podjetju. To vam kasneje lahko pride še kako prav. Seveda je reakcija odvisna od situacije. Če ste na poslovnem sestanku, o vizitki ne morete govoriti.
Rokovanje ni izraz moči. V poslovnem svetu je pomembno tudi rokovanje, s katerim ponavadi potrdimo dogovor. Zelo pomembno je, da je stisk roke kratek in odločen, a ne premočan. Sogovornika ob tem gledamo v oči. Prav tako stisk roke ne sme biti prerahel oziroma mlačen. Skoraj ni človeka, ki se ne bi obregnil ob stisk mlahave in po možnost še vlažne roke. Pozorni moramo biti na to, da ta pravila veljajo za zahodni svet, medtem ko na vzhodu (predvsem na Japonskem) ni rokovanja in se sogovornika ne gleda v oči.
Originalno so se preprosto našemili in dopolnili tisto malo korajžnih v dvorani, ki smo dali nekaj nase, da smo zaznamovali norčavi dan. Zapeli so »Tri tičice« in »Zaklala žena raco«. Torej so bile tudi pesmice dnevu primerne – igrive in vesele.
Današnje predavanje je nastalo dosti na osnovi našega obnašanja v dvorani – torej namenjeno, da mi resnično slišimo – ker to počnemo. Zato si to vzemimo k srcu.
Pravila lepega obnašanja nam je predstavil Ivan Cajner. Tudi sam pove, da smo to že vsi slišali, a je dobro, da se ponovi.
Ker mi je bila tema zanimiva, sem še nekaj izbrala z interneta – za tiste, ki bi jim bilo zanimivo prebrati o temi še kaj več.
Najprej pa še izvemo – v zvezi s pustom – da so nekoč pogani verjeli, da se duše vračajo na zemljo in da se morajo nekam skriti. S tem, da so se našemili, so jim dali »začasno domovanje«. Katoliška vera je to v začetku preganjala, tudi kaznovala maske, a niso bili v tem uspešni. Zato so se temu raje pridružili. Tako je postopno nastal pust, kot ga poznamo danes. Sedaj pa poznamo tudi večje prireditve, ki so tradicionalne.
Lepo vedenje, olikano vedenje, lepo obnašanje, spoštljivo obnašanje, manire – dobra slovenska beseda . Bonton – splošni naziv, ki se mu ne najde izvora, a je vsem znan pomen.
Manire so potrebne za dobre medsebojne odnose.
Obstaja več vrst bontona. Vsaka kultura ima svoj bonton – svoj način vedenja in sprejemljivo obnašanje.
Vsakdanji bonton – današnja tema ni zaukazani bonton – ga je pa dobro uporabljati. Včasih se tudi ne znamo prav obnašati. Tako je lahko pri predstavljanju, komunikaciji, na obisku – ko vabimo ali smo vabljeni, obisku prireditev, ob javnem nastopanju,kako se oblačimo. Ob takih prilikah nas lahko tudi kaj zmede.
Gostitelj predstavlja mlajšega človeka starejšemu. Če je moški res starejši, mu predstavimo žensko. Drugače se najprej ženski predstavi moškega.
Predstavljanje »gospod Jože« je neprimerno – predstavi se z priimkom. Če nismo razumeli, lahko prosimo, da se predstavi še enkrat – prosimo da ponovi . tisti, ki je predstavljen počaka, da se mu ponudi roko. Stisk roke naj bo primeren in na primerni oddaljenosti – da ne deluje odbijajoče – od daleč, ali vsiljivo – preveč od blizu. Prijem se izvede počasi in se ujame celo dlan. Neprimerna je ponujena »ribja roka«, kot da je spolzka in ponujena, da jo drugi lahko sam prime. O objemanju in poljubljanju odloča ženska.
Komunikacija, pogovarjanje – najboljši sogovornik je tisti, ki zna poslušati. Drugemu pa tudi dajte do besede – pogovor naj bo časovno uravnovešen.
Kino – pridi pravočasno in predhodno pojdi na WC. V vrsto gremo po krajši poti do našega sedeža in če koga pri tem zmotimo, da mora vstati, gremo mimo z obrazom proti njemu. Prehlad zdravimo z česnom, a to ne pomeni, da ta smrad spustimo v mimo idočega. Za kašelj poskrbimo pred koncertom in ne motimo ostalih poslušalcev.
Ploskanje – himni se ne ploska. S ploskanjem ne pretiravamo – damo le primerno pohvalo.
Predavanja – vsak o neki temi vsaj nekaj ve – to pa ne pomeni, da ima med predavanjem svoje predavanje. Predavanja se vmes na glas ne komentira. Med predavanjem se tudi ne kuha domače kosilo ali rešuje druge domače probleme.
Ko smo povabljeni ali vabimo na obisk – gostitelj pove, kakšna je priložnost, prireditev, dogodek. Kdaj in kje bo to. Gost potrdi prisotnost. To je pomembno, da se lahko primerno obleče – da ne pride v fraku na piknik?! Prvo se pozdravi slavljenca.
Ko nekdo pride, pa nimamo veliko za ponuditi. Gostitelj ugasne TV in se posveti gostu.Ko se ponudi kozarec, se ne zavrne in pije iz steklenice.
Lokal – če so same ženske ali sami moški ni problem. Če je par, mešana družba – vstopa najprej moški, tisti ki je mogoče v lokalu gostitelj. Ženska v lokalu izbira prostor. Mešana družba se ne sortira po spolu – usedajo se mešano – moški, ženska . pari se usedejo nasproti. Pri naročanju imajo prednost dame. Plačevanje je možno vsak zase.
Pri mizi – dodatki – torbice, šal, rokavice, klobuk, telefon – ne sodijo na mizo. Žlico se nese po različnih bontonih različno v usta. Srebanje je nevljudno, kakor tudi glasno ropotanje s priborom po krožniku.
Prtiček – iz blaga – le na kolena. Papirnate pa primerno prepognemo ob krožniku. Po jedi ga pustimo levo ob krožniku.
Solato je možno pojesti že prej. Ni potrebno čakati glavno jed.
Juho v skodelici se pred koncem lahko tudi spije.
Pribor – če ga je več – se vedno uporablja od zunaj na vznoter.
Kruh – se vedno le lomi in je koščke.
Kozarci za vino se držijo za peclje. Rdeče vino se lahko segreje, belo pa ne. Sedaj je moda »rožica«, kar pa je sprejemljivo le v preprostih lokalih. Penina, sekt (šampanjec) se ne trka – zaradi mehurčkov, ki naj bi bili v penini čim dlje zaradi vina in tudi zvok kozarca se ob trku – zaradi mehurčkov – izgubi.
Pribor se odlaga na krožnik – da se hrana poceja v krožnik in ne na prt.
Prav je, da se dobro hrano pohvali.
Telefon je za družbo poguba – vedno kliče vmes. Ko ne prišel na tržišče, je bil statusni simbol. Sedaj pa je oglašanje takoj na vsak klic – le razvada. Nihče ne bo nič izgubil, če bo klicanje onemogočil za 2-3 uri predavanja. Z Marto uprizorita »motenje predavanja s klicem in odhodom iz dvorane«, kar zmoti predavatelja in publiko in samo zbranost na temo predavanja. Ne kličemo (na dom) po 20 h. ob pogovoru – tudi sms – se predstavimo in sogovornika primerno pozdravimo.
O oblačenju – je veliko svobode. Če se moški obleče v obleko (in ostalo, kar sodi zraven) – mora imeti to tudi pravi izgled. Če ima žensko, ga ta uredi, če ne mora za to poskrbeti sam – da je zlikano, oprano, prav zapeto, kravata urejena. Kravata sega do pasu – ni ne prekratka, ne predolga. K obleki sodijo dovolj visoke nogavice - zokni in čevlji, ki se zavezujejo – se ve – čisti. Ko se moški usede, se suknjič pred tem odpne. Platneni robček ni za usekovanje (za to so papirnati), a za manjšo potrebo je čist platneni robček v notranjem žepu suknjiča. Če je moški brez suknjiča ima robček v levem žepu. Ko si ženska obleče kostim, hlačni kostim, naj bo obvezna bluza – saj kostim ni za pranje in bi se ovratnik kostima preveč umazal. Naj bo kostim od vratne maščobe in potu zaščiten.
Javno nastopanje – pri Grkih velja, da postaneš moški, ko se naučiš retorike. Prisotne pozdravimo – pozdravljeni – ne »nakladamo« - vsi dodatki so mašila. Nekdo je celo 18x v enem dolgem stavlu uporabil »ne« (mašilo).
Vikanje naj bo pravilno in celovito.
Na koncu predavanja Jože predlaga – vsak naj to, kar sem povedal vzame kot želi. Lahko kot slabo ali dobro. To je naš pogled.
Še vprašanja – odgovori.
Včasih so graščaki jedli ribo, piščanca z roko, sedaj jo jemo s priborom. Če je servirana skledica z limono – za oprati prste – se je lahko z roko.
Besede, ki so vedno dobrodošle (IZGOVORJENE I ISKRENIM OBČUTKOM) – PROSIM, HVALA, OPROSTITE, IZVOLITE.
KO JEMO IN ŽELIMO OD MIZE – položimo pribor bočno na krožnik in skupaj, da natakar ve, da smo končali z jedjo.
Sedežni red pri mizi – pomembni gosti čim bližje gostitelju. Če povabimo tudi goste, ki se ne razumejo med seboj jih lahko razporedimo po predhodno napisanem sedežnim redom – primerni listki na mizi.
Objem in poljub. Srbi slavijo trojstvo in se poljubijo 3 x, hrvati slavijo zmago in se poljubijo 2 x . Slovenci slavimo oboje in zato tudi 3 x, da je zadoščeno obojemu.
Postavila sem vprašanje drže vilice pri jedi – žal se me ni razumelo. Zato sem poiskala odgovor na internetu: Hrano se na vilice naloži z nožem in enako kot žlico drži z palcem zgoraj in kazalec in sredinec spodaj (če hrano na vilice nabodemo – je torej ne nesemo v usta , ko jo držimo v pesti). Če držimo vilice v pesti, dvigujemo tudi komolec in lahko soseda udarimo s komolcem.
Pri podelitvah diplom – se ne poljublja in objema. Potem bi to morali narediti z obema spoloma.
Predavanje je bilo v enem sklopu – brez odmora. Drugi teden je izlet. V marcu pa začnemo s predstavitvijo našega člana g. Umeka.
Zapisala Nevenka Vahtar
BONTON za mizo, pri jedi
RAZPORED GOSTOV
Če gostitelj ne določi drugače, se gosti posedejo kot njim najbolj ustreza.
Če delamo sedežni red, razporejamo goste mešano izmenično glede na spol, imena na listkih postavimo ob krožnik oz. pred kozarec. Najbolj enostavno je, če sedežni razpored razobesimo pred jedilnico, v prostor, kjer se gosti zbirajo.
Poziv za mizo opravi gostitelj, običajno z: Prosim, izvolite, lahko začnemo. V jedilnico gostitelj najprej vstopi z najstarejšim gostom.
Francoski razpored: gostiteljica sedi na sredini omizja, v sredini če je podolgovata miza, na desni pa najstarejši - glavni gost, moški. Na levi je druga oseba moški po starosti oz.položaju. Nasproti gostiteljice sedi njen partner in ob njem desno glavna, najstarejša oz najuglednejša gostja; levo od njega je druga najpomembnejša ženska gostja.
Moža in ženo ne posedamo skupaj, samo mladoporočenca.
Angleško omizje:
Gostiteljica sedi na vrhu omizja, njen partner pa njej nasproti na spodnji strani.
Desno od gostiteljice, torej na daljši strani mize, sedi najprej moški, potem izmenično ženska, moški, ženska... Vedno pa na nasprotni strani sedi isti spol.
Kdaj se usedejo gosti?
Ko se usede gostiteljica. Moški pridržijo stole ženskam.
Kdaj začnemo jesti?
Ko gostiteljica reče »dober tek«. Pred gostiteljico ne sme nihče pričeti.
Serviranje jedi se začne pri najstarejši ženski osebi.
ZA MIZO- drža telesa, med jedjo
Stol mora biti oddaljen toliko, da se ne dotikamo mize in da nismo predaleč.
Obraz naj bo nad robom mize.
Usedamo se vedno z LEVE strani.
KOMOLCI so ob telesu, nikakor pa na mizi.
Na mizo smemo položiti samo roke do zapestja.
Jedi ne kopičimo na krožnik, kot da smo na zadnji večerji.
Bonton dopušča, da večkrat vzamemo jedi,
NIKOLI pa ne jemljemo 2x : juhe, solate in sladice!!!
Iz skled nikoli ne jemljemo hrane s svojim priborom.
Gostiteljica mora rezati meso, razkosati perutnino, skrbi za pijačo.
Med jedjo imamo usta zaprta, s polnimi usti ne govorimo.
NE zavračamo ponujene hrane, pa tudi, če nam ni všeč.
Če se podre kupček, se opravičimo.
Gostiteljica je tista, ki bo zadnja zaključila obed, saj tako omogoča vsem gostom, da se v miru in do sitega najedo.
NIKOLI na mizi ne stojijo ZOBOTREBCI. Prinesemo jih samo na prošnjo gosta, na krožničku.
Zobe čistimo tako, da se z odprto dlanjo prekrije usta, vendar vseeno to ni ravno po bontonu: ČIŠČENJE ZOB ZA MIZO V VEČINI NI PRIMERNO.
JEDILNI PRIBOR - uporaba
Žlica za juho:
držimo jo s palcem na vrhu, kazalcem in sredincem pa pod vrhom ročaja. Nikdar ne potisnemo v usta celo žlico, temveč TIHO srknemo iz najširšega dela.
Glava med jedjo MIRUJE, roka oz. žlica se dviga do ust in spušča.
Mala žlička: kava, čaj, mleko, jogurt, jajček, sladoled, sadje.
Vilica:
Držimo jo s palcem in kazalcem LEVE roke, naslanja se na sredinec. Nabadamo tiste dele, ki jih nesemo v usta: meso, krompir... Z nožem na vilico dodajamo omako, prilogo, od sredine krožnika k sebi. Vilice ne nosimo V USTA, temveč samo konico s hrano. Vilice: meso, ribe, krompir, priloga, jajca, testenine.
Male vilčke so za predjedi in desert.
Vilica in žlica: z obema jemo testenine, vendar k ustom nosimo le vilice.
Nož:
Nikdar z nožem do ust! Nož uporabljamo le za rezanje in dodajanje omak, priloge na vilico.
ROKA kot jedilni pribor:
Z roko trgamo kruh, nikoli ga ne grizemo. O rokah še v naslednjem prispevku.
Med jedjo pribor prekrižamo na krožniku, to pomeni, da želimo še,
po koncu obeda pa ga postavimo vzporedno, vilice ob nož prek krožnika. Ko tako odložimo pribor, pomeni, da ne želimo več; gostitelj ali natakar odnese krožnik.
POSTAVLJANJE PRIBORA IN KROŽNIKOV NA MIZO:
Glavni plitvi krožnik je v sredini, spodaj, z zunanjim robom sega do roba mize.
Na njega lahko damo različne krožnike - ob svečanih priložnostih se na glavni krožnik nikoli ne servira hrana, ampak nanj prinašamo različne krožnike, za vsako jed drugega.
Plitvi krožnik je za predjed, med, glavno jed, za vsak obrok nov!
Manjši plitvi: za kruh, predjed, solato, vedno pa na LEVI od plitkega glavnega.
Na levo se postavi tudi skodelice s toplo vodo in koščkom limone za čiščenje rok in to ko se je rake, šparglje ali sadje.
Globoki krožnik: postavimo na glavnega. Juho se v globokih krožnikih ali v skodelicah postavi skupaj z manjšim krožnikom na glavnega.
Kozarci:
Kozarce postavljamo z vrha na DESNO od glavnega krožnika, od desne na levo po vrstnem redu uporabe, za belo, črno, vodo... kot pač sledi. Čaše za pivo imajo podstavke.
Šnopčke serviramo v majhnih kozarčkih, Whisky v velikih kot za vodo ali sok, vinjak v podobnih kot za črno vino le s krajšim pecljem.
Belo vino: kozarci srednje velikosti, oblika tulipana, daljši pecelj.
Rdeče vino: ovalni trebušasti, s krajšim pecljem.
Šampanjec: zožan na dnu.
Če vino iz buteljk pretakamo v vrče, naj bodo ti prozorni. Tudi mineralne vode se strežejo iz originalnih steklenic, kot vina. Navadna voda je v vrčih.
Solnica
Je vedno na mizi, kot olje in kis. Ne jemljemo soli ali popra s konico noža. Za to naj bo mala žlička.
POSTAVITEV :
Primer postavitev za 1.predjed,2. juho, 3.glavno jed riba in 4.sladico:
Pribor: sledi na desni OD KROŽNIKA NAVZVEN: nož, nož za ribo, žlica, nož.
Na levi pa par nožu- vilice, kot po vrstnem redu, od zunaj k krožniku.
Torej od zunanje strani proti krožniku sledi pribor kot sledijo jedi, pribor za desert je zadnji, tik nad krožnikom. (lahko nož za sadje, vilčka ali desertna žlička).Pribor za sir se prinese skupaj s sirom.
VEDNO ZAČNEMO JESTI S TISTIM PRIBOROM, KI JE NAJDLJE OD KROŽNIKA !!!
Slavnostna miza in bonton ob njej
Avtor: Barbara Gradič Oset
Osnova prehrambenega bontona je, da moramo jesti pri mizi. Ne pred televizorjem, ne na poti med kuhinjo in dnevno sobo, ne naslonjeni na jedilni pult, lepo in spodobno se lahko je le za jedilno mizo.
Vedno manj družin se vsak dan zbere pri kosilu, to jim ne predstavlja več družabnega dogodka, kjer bi pazili na obnašanje pri mizi. Vedno več jih je v restavracijah s hitro pripravljeno hrano, kjer seveda lahko jejo z rokami. Vse to vpliva na to, da se otroci ne znajo vesti za lepo pripravljeno mizo in tudi starši ne več.
S prehranjevanjem pri mizi se izboljšuje komunikacija med ljudmi, ki živijo pod isto streho, otroci pa se učijo pomena, ki ga imata skupen obed in disciplina.
Verjetno ni treba posebej ponavljati, da so srkanje čaja ali juhe, govorjenje s polnimi usti, žvečenje z odprtimi usti, mahanje s priborom, stegovanje čez mizo, grabljenje hrane pred drugimi nedopustni primeri neprimernega obnašanja pri mizi.
Pogrinjki se vedno postavljajo na čist prt, na čiste podstavke, na čisto mizo.
Med pogrinjki je od 60 do 80 centimetrov razdalje.
Kako to jemo?
Če dobite neko jed, ki je ne poznate in ne veste, kako bi jo jedli, je najbolje, da vprašate, kako se jo je, ali vsaj počakate, da začne jesti kdo drug. Če ste v dvomih, je najbolje, da opazujete gostitelja ali gostiteljico in druge pri mizi.
Pribor
Postavljen naj bo vedno tako, da ga jemljemo po vrsti z zunanje strani, tako kot si sledijo jedi. Pribor, ki ga uporabljamo z levo roko, je na levi strani krožnika, pribor, ki ga uporabljamo z desno roko, je na desni strani krožnika. Poleg žličke za sladico so včasih tudi vilice, z njimi si pomagamo naložiti sladico na žličko. Pribor za sladico je postavljen na zgornjo stran pogrinjka, tako da je žlička obrnjena na levo stran, vilice pa na desno.
Kozarci
Kozarci so na desni strani pogrinjka, nad desnim zgornjim delom krožnika. Na pogrinjku so največ štirje kozarci. Glavni vinski kozarec je ponavadi za rdeče vino in je postavljen nad vrh noža za glavno jed. Ob njem sta še kozarec za belo vino, za penino ter kozarec za vodo.
Rdeče vino ponavadi postrežejo v širokih zvonastih kozarcih s pecljem, belo v ožjih, vodo pa v čašah brez peclja. Peneča vina strežejo v visoko pecljatih, ozkih in visokih kozarcih, ki se proti vrhu zožijo, da ohranijo aromo in mehurčke.
Pecljate kozarce vedno držimo le za pecelj, ne za čašico. Kozarce, ki niso pecljati, držimo na sredini, in ne ob vrhu.
Če želimo med jedjo popiti požirek vina, dvignemo kozarec, malo počakamo in nato naredimo požirek. Pred vsakim pitjem si s prtičkom popivnamo ustnice.
Prtički
K pogrnjeni mizi sodijo do 50 centimetrov veliki platneni prtiči, vedno barvno usklajeni z namiznim prtom. Ne glede na to, ali je prtiček na levi strani, na krožniku ali v kozarcu, ga preložite takoj, ko se usedete. Prtička ne zatikamo za pas ali za ovratnik, temveč si ga položimo na kolena. Med obrokom ali če začasno zapustimo mizo, prtiček odložimo na levo stran ob krožnik. Ne odlagamo ga na sedalo ali na naslon stola.
Znak za začetek
Zelo grdo je, če začnemo jesti, preden so vsi postreženi. Nerodno pa je, če se začne jed ohlajati, medtem ko čakamo. Zato je dobro nekaj vmes, in sicer, da si vsakdo čim prej postreže sam, preden začne jesti, pa se prepriča, ali so si vzeli tudi drugi.
Obnašanje za mizo
1. Za mizo vedno sedimo s čistimi rokami, v čistem oblačilu.
2. Med obedom nimamo vključenega mobilnega telefona.
3. Vedno sedimo na celotni površini stola ter sedimo vzravnano. S komolci se ne naslanjamo na mizo.
4. Med obedom ne beremo časopisov, revij.
5. Jedilni pribor držimo med palcem, kazalcem in sredincem na zgornjih dveh tretjinah držala.
6. Noža ne oblizujemo, hrane ne nalagamo na nož in nosimo v usta.
7. Če vmes prekinemo z uživanjem hrane, jedilni pribor na krožniku prekrižamo.
8. Zobotrebcev za mizo ne uporabljamo, prav tako si pri tem ne pomagamo s prsti ali nohti.
9. Če damo v usta prevročo hrano, je ne vračamo nazaj na žlico, temveč popijemo požirek hladne vode.
10. Če močno kašljamo, odidemo od mize in se izkašljamo.
Zmotno mišljenje, da je bonton rezerviran samo za visoko družbo, izhaja iz 16. stoletja, ko je bila v Franciji objavljena prva knjiga, napisana na to temo. Ta je namreč v resnici imela funkcijo, da razdeli družbene sloje. Predpisana pravila vedenja so bila za tiste na vrhu in so jih ločila od navadnega, preprostega naroda. Od takrat se je seveda veliko spremenilo, svoje je naredila tako revolucija kot tudi dejstvo, da so socialne razlike sedaj veliko bolj uravnovešene, zato je lepo vedenje, ki vključuje tudi izražanje, videz, komunikacijo, postalo zaželeno v vsaki družbi in situaciji.
Zato so starim pravilom dodana številna nova, s katerimi se nadzoruje vedenje v skladu z novimi okoliščinami, ki so posledica novega – sedanjega časa. Sodoben bonton definira lepo vedenje v eri mobilne telefonije, interneta, vedno daljšega delovnega časa in hitrejšega menjavanja informacij. Bonton se ne nanaša le na navodila obnašanja za mizo, pravilno uporabo jedilnega pribora in prepovedano srkanje juhe.
Kljub temu je osnova bontona še naprej enaka – ustanovljena zaradi primarne potrebe človeka, da se počuti dobro in da dela dobro. „Ah, kihnili ste,“ je bilo kulturno reči v preteklosti. Pričakovan odgovor se je glasil: „Hvala, da ste opazili.“ Čeprav se danes iz vljudnosti reče samo 'na zdravje', je jasno, da je bistvo ostalo enako. Ljudje, ki bonton doživljajo kot neko obvezo, ga doživljajo na napačen način, saj kot katera koli druga pravila (kot zakon) nam pravila lepega vedenja postavljajo meje svobode tam, kjer se začne svoboda nekoga drugega. Bonton se dotika naše pravice, da nas nihče s svojo bahavostjo, nedostojnim ali celo vulgarnim vedenjem, neotesanostjo ali agresivnostjo ne ogroža. Da nam ne diha za ovratnik, medtem ko na banki stojimo v vrsti, da nam na avtobusni postaji ne pljuva po čevljih, da nam ne kašlja v obraz, da nas ne žali.
Bonton ima v svoji osnovi vezo z domačo, hišno vzgojo in je zato vsem dostopen. Čeprav nekateri menijo, da je zaradi določenih pravil snobovski (kot je na primer predpisano dviganje mezinca med pitjem čaja iz skodelice ali držanje vinskega kozarca za pecelj), se na bonton ne more gledati kot na neki diskriminacijski kodeks, četudi vsebuje navodila, ki se navezujejo na določene situacije, ki vključujejo prefinjen, eleganten ali luksuzen ambient. V bistvu prav zato, ker določena mesta zahtevajo posebna pravila, so ta mesta dela cenjena in posebna (cerkev, gledališče, opera …).
Povabili so vas na slavnostno večerjo. Na mizi je kup krožnikov, kozarcev in cela vrsta pribora, vi pa ne veste, kaj bi z njim. In kam se že položi tisti snežno beli prtiček? Glavna pravila smo zbrali in vam jih ponujamo na krožniku. Dober tek.
Priprava mize ima svoja pravila in potrebno jih je upoštevati. K pogrnjeni mizi spadajo do petdeset centimetrov veliki platneni prtički, ki morajo biti barvno usklajeni z namiznim prtom. Pozorni bodite tudi na čistost pogrinjka. Prtička med jedjo ne zatikamo za pas ali ovratnik, ampak si ga položimo na kolena. En vogal naj bo obrnjen navzgor, da si lahko obrišemo usta. Če med obrokom zapustimo mizo, prtiček odložimo na levo stran ob krožnik. Nikakor ga ne odlagamo na stol. Pribor naj bo postavljen tako, da ga jemljemo po vrsti z zunanje strani in od zgoraj navzdol. Pribor, ki ga uporabljamo z levo roko, je na levi strani krožnika, pribor, ki ga uporabljamo z desno roko, pa na desni. Sodobni evropski bonton pozna tudi postavitev za levičarje. Poleg žličke za sladico so včasih tudi vilice, s katerimi si pomagamo naložiti sladico na žličko. Sladico vedno jemo z žličko. Pribor za sladico položimo nad krožnik, tako da je žlička obrnjena na levo stran, vilice pa na desno. Ko uporabljamo pribor, se s komolci in zapestji ne dotikamo mize. Jedilni pribor držimo med palcem, kazalcem in sredincem, na zgornjih dveh tretjinah držala. Noža ne oblizujemo, prav tako ne nalagamo hrane na nož in ga nosimo v usta. Ne sklanjamo se nad krožnikom, da bi si skrajšali pot hrane od krožnika do ust. Če prekinemo uživanje hrane, jedilni pribor položimo na krožnik, vendar noža in vilic ne prekrižamo. Ko smo končali, odložimo nož in vilice vzporedno na krožnik, tako da kažeta v smeri urinega kazalca dvajset čez peto. Kozarci Kozarce postavimo na desno stran pogrinjka nad desni zgornji rob krožnika. Tudi pri postavitvi kozarcev se moramo držati določenih pravil. Tako so na pogrinjku hkrati lahko največ štirje kozarci. Glavni vinski kozarec je po navadi za rdeče vino in je postavljen nad nož za glavno jed. Ob njem so še kozarci za belo vino, penino in vodo. Namesto kozarca za penino je lahko na mizi tudi kozarec za pivo (za različne vrste piva obstajajo različni kozarci).
Osnovna pravila lepega vedenja za mizo
1. Za mizo vedno sedimo s čistimi rokami in v čistih oblačilih.
2. Pri jedi pazimo na držo telesa. Komolce držimo ob telesu in jih ne naslanjamo na mizo. Noge imamo vzporedno poravnane.
3. Ko jemo z drugimi ljudmi, ne bodimo premočno odišavljeni. Premočan vonj namreč lahko pokvari užitke ob lepo dišečih jedeh in napitkih.
4. Med obedom utišamo mobilni telefon.
5. Med obedom ne beremo časopisov ali revij.
6. Za mizo ne uporabljamo zobotrebcev, ampak se umaknemo in to naredimo diskretno. Prav tako si ne čistimo zob s prsti ali nohti.
7. »e damo v usta prevročo hrano, je ne vračamo na žlico ali krožnik, ampak popijemo požirek hladne vode.
8. Jedi ne ovohavamo. Prav tako ne pihamo prevročih jedi, da bi jih ohladili. »e je jed prevroča, počakamo, da se sama ohladi.
9. če močno kašljamo, odidemo od mize in se izkašljamo.
10. Cmokanje in srebanje ne sodita za mizo. Sta izraz nevljudnosti do drugih gostov, ne pa dokaz, da nam jed še posebej tekne.
Kdaj jesti? Zelo neolikano je, če začnemo jesti, preden so vsi postreženi. Vedno po- čakamo, da začne jesti gostitelj, šele nato lahko začnemo tudi mi. Kadar so mize večje, lahko gostitelj povabi ožji krog gostov, da začnejo jesti, da se jed ne ohladi.
Če dobite na krožnik neko jed, ki je ne poznate, in ne veste, kako jo jesti, je najbolje, da vprašate gostitelja ali vsaj počakate, da začne jesti nekdo drug. Če ste v dvomih, je vedno najbolje, da opazujete gostiteljico ali gostitelja in ostale goste pri mizi.
Poslovni bonton Točnost je lepa čednost. Sodobni evropski poslovni bonton zelo poudarja točnost. V poslovnem svetu je čas dragocen in petnajst minut lahko za poslovneže pomeni ogromno izgubljenega časa. Če kljub temu zamudite na sestanek, srečanje ali kongres, naj bo vaš prihod neopazen. Zelo moteče je, če trkate, pozdravljate ali se opravičujete. Usedite se na prvo prosto mesto, tudi če vaši kolegi sedijo drugje. Tudi ko zapuščamo prostor, to naredimo tiho in čim bolj neopazno ter se čim prej vrnemo. Prostor lahko zapustimo zaradi obiska toaletnih prostorov ali nujnega telefonskega klica.
Prvi vtis je najpomembnejši. V poslovnem svetu je zelo pomemben prvi vtis, ki ga dobimo o nekem človeku. Pomemben sestavni del prvega vtisa je pozdravljanje, ki je eden najpomembnejših obredov v poslovnem svetu. V prvih treh minutah poslovnega srečanja naj bi bili namreč deležni polne pozornosti sogovornika. Sogovornik nas v tem času natančno ocenjuje in si ustvarja vtis o nas. Če vstopimo v nek prostor, vedno pozdravimo prvi, če pa k pozdravu dodamo še ime človeka, ki ga pozdravljamo, bomo le še poudarili svojo prijaznost. Zelo pozorni moramo biti pri izgovorjavi imen, saj lahko ob napačni izgovorjavi človeka užalimo. Če pri predstavljanju nismo razumeli imena človeka, ga vljudno prosimo: »Oprostite, lahko prosim še enkrat ponovite svoje ime?« Poslovna osebna izkaznica Vizitka je kot naša osebna izkaznica, saj se z njo predstavljamo tako mi kot naša organizacija. Lahko je kot prvi stik, zato je zelo pomembno, da je narejena po določenih pravilih. Črke morajo biti primerne velikosti, prav tako mora biti dobro viden logotip podjetja. Vizitka naj bi vsebovala le pomembne informacije o podjetju, kot so številka telefona in telefaksa, naslov, spletna stran in elektronska pošta.
Vizitka naj ne bi vsebovala vaših zasebnih podatkov, saj je namenjena tkanju poslovnih in ne zasebnih stikov. Ob izročanju naj bo obrnjena navzgor, da bo lahko sogovornik takoj prebral podatke. Vizitk ne nosimo v denarnici, ampak v za to namenjenem etuiju. Ko vizitko sprejmemo, je zelo nevljudno, če jo takoj spravimo v žep, ne da bi jo prej pogledali. Spodobi se, da o njej tudi spregovorite besedo ali dve ali kaj vprašate. Nekateri si po poslovnem srečanju na hrbtno stran vizitke napišejo kratke opombe o osebi ali podjetju. To vam kasneje lahko pride še kako prav. Seveda je reakcija odvisna od situacije. Če ste na poslovnem sestanku, o vizitki ne morete govoriti.
Rokovanje ni izraz moči. V poslovnem svetu je pomembno tudi rokovanje, s katerim ponavadi potrdimo dogovor. Zelo pomembno je, da je stisk roke kratek in odločen, a ne premočan. Sogovornika ob tem gledamo v oči. Prav tako stisk roke ne sme biti prerahel oziroma mlačen. Skoraj ni človeka, ki se ne bi obregnil ob stisk mlahave in po možnost še vlažne roke. Pozorni moramo biti na to, da ta pravila veljajo za zahodni svet, medtem ko na vzhodu (predvsem na Japonskem) ni rokovanja in se sogovornika ne gleda v oči.
